Pisali smo že o Springsteenovi novi izdaji na dan ploščarn. Zgodilo se je kar nekaj podobnih izdaj, od singlov do EP-jev in LP-jev, od R.E.M. do Wande Jackson in Boba Dylana, a vendar bržčas ni nobena nenavadnejša od Youngove. Shakey je v polni bojni opravi v bitki za Pono, lasten izum, ki naj bi ponovno definiral kakovost zvoka za »običajno« poslušanje, in pustil predvajalnike MP3 in drugih podobnih formatov, zlasti iPOD-e, daleč zadaj. Ker je zadnje čase vztrajal, da ga novinarji sprašujejo zlasti o Ponu, je ostalo v ozadju vprašanje o tem, kdaj bodo končno izšli Arhivi št. 2, nekaj malega pa je spregovoril o projektu, ki ga je snemal z Jackom Whiteom v obnovljeni snemalni kabini Voice-O-Graph iz štiridesetih (točneje bojda iz leta 1947), s pomočjo katere naj bi verno repliciral nizkokakovostni avtentični zvok starih plošč na 78 in pozneje 45 obratov. Tipično za Younga: medtem ko je na ves glas govoril o Ponu, je v ozadju s snemanjem nove plošče nekako uravnal svoje izjave o visokokvalitetnem zvoku, češ, najpomembnejša je avtentičnost.
Govorilo se je, naj bi nova plošča, posneta na tako starinski način, prinašala v glavnem ali izključno predelave, vendar ne starih pesmi iz štiridesetih, pač pa pesmi Youngovih sočasnikov. Res je, na albumu A Letter Home so izključno pesmi drugih, posnete na starinski način v Whiteovem časovnem stroju, s kitaro, glasom, orglicami in občasnim klavirjem, ki ga ni bilo mogoče stlačiti v kabino častitljive mašince in je zato ostal zunaj, posnet od daleč. Young je namreč vse posnel v prvo, neposredno na vinil. Kot se je to počelo včasih.
Ideja je v časih instantne sterilnosti nadvse hvalevredna in je tudi uspela; po skromnem mnenju podpisanega celo zelo uspela. Dandanes, ko vse posnetke, tudi stare, čistimo in digitaliziramo do nezavesti, se je težko spomniti škripanja starih plošč na 78 obratov, vraga, celo vinilk na 33 ali 45, čeprav so zdaj vinilne plošče (na srečo) spet močno prisotne, a ne več zares analogne. Nekaterim so šli lasje pokonci, ko so slišali Youngovo novo ploščo (ali samo govorice o njej), sam pa, kot ljubitelj prasketanja in pokanja vinilk (preskakovanja sicer malce manj), priznam, da sem bil nadvse očaran. Young zveni, kot bi se ustavil nekje v misisipijevski delti pred tričetrt stoletja, kot bi bil sočasnik kakšnega Texasa Alexandra, Georgia Toma, Charlieja Pattona, Mississippi Sheiks … Pesmi pa – hej, če želite slišati, kako bi Springsteenova My Hometown zvenela leta 1933, izvolite poslušati.
Če odmislimo zvok, bi ploščo lahko umestili v Youngovo diskografijo kot nekakšno dopolnilo Americane iz 2012, o kateri smo pisali tudi na teh straneh. Stare pesmi z avtorskim glasbenim in aranžmajskim pristopom so na pričujočem albumu zamenjale novejše, ki pa jih Young ni preoblikoval po svoje, kot je to počel na Americani. Na pričujoči plošči srečamo velika imena svetovne popularne glasbe, kot so Dylan, Springsteen, Tim Hardin, Bert Jansch, Willie Nelson, Gordon Lightfoot, skratka imena, ki so Youngu tudi sicer blizu in so vsa rojena po letu 1930. Poslušati Younga, ki poje Girl From The North Country, Crazy in Early Morning Rain na starinski način bluesovskih in drugih glasbenih mojstrov iz preteklosti, je posebna izkušnja. Folkovski duši, kakršna je, ni težko pesmi, kakršna je North Country, obdržati v dylanovski štimungi, a jo hkrati zasukati po svoje, da se vam zdi, da poslušate Nort Country in Long May You Run hkrati. Prav tako nima težav s Springsteenom. My Hometown, sicer zaključna pesem z albuma Born In The USA, je marsikateremu naredila vprašaj nad glavo, češ, ali ni mogel izbrati vsaj kaj z Nebraske. Vendar bi bila taka izbira očitna. Springsteenova Nebraska je, kakor pričujoča plošča, album iz sodobnosti z občutkom iz preteklosti. My Hometown pa je z albuma, ki ne bi mogel biti bolj iz osemdesetih. Young pri izboru ni vselej ubiral očitnih poti in prav take izvedbe so najbolj zanimive. Vrhunec plošče pa je zagotovo izvedba Janscheve Needle Of Death, ki naj bi svojčas bila navdih za Youngovo Needle And The Damage Done. Gre za eno bolj znanih Janschevih pesmi z njegovega prvenca (1965), s katerim je vplival na vrsto samospevcev, od Younga do Springsteena in tudi Dylana, ki je takrat že bil v svoji drugi, vsaj na videz manj rudimentarni glasbeni fazi.
Pri vokalnih harmonijah (in na klavirju) se je pri nekaterih pesmih Youngu pridružil White. Poslušajte denimo I Wonder If I Care As Much izpod peresa Dona Everlyja. Brata Everly sta jo posnela na svoj prvi album leta 1958.
Težava plošče A Letter Home je zgolj v tem, da je izšla na dan ploščarn in skoraj takoj izginila. Medtem ko je Springsteenov EP prišel celo na iTunes, Youngove plošče skorajda ni niti na eBayju, če pa jo najdete, ni poceni. Tiste, ki nam je uspelo priti do nje, je kak teden dni pozneje presenetila novica, da bo kmalu izšla tudi pri siceršnji Youngovi založbi Warner Brothers v različnih različicah, od navadne do obogatene, a občutka redkosti, ki jo ima izdaja z dneva ploščarn, ne bo. Ostaja seveda glasba, ki ne bo nič drugačna. Imam pa občutek, da bo cena tejle ploščarnarski različici še poskočila. Kot bržčas tudi Dylanovemu singlu Wigwam, ki ima podobno ploščarnarsko usodo. Pesem je pa dobra, sicer jo najdete na Dylanovem albumu Self Portrait. Ne nasedajte starim govoricam, da gre za slab album.
Kar zadeva Younga, gre spet na pot s Crazy Horse. Zanimivo bi bilo, če bi si izmislil kak emulator Whiteove mašince in kakšno pesem z nove plošče dejansko odprasketal tudi na odru.
