Mitja Reichenberg

Resničnost nemogočega

Obljuba (A Promise, Patrice Leconte, glasba Gabriel Yared, 2013)

Obljube so zagotovo nekaj, kar nič ne stane, pa se lahko prav zaradi tega deli naokrog kot zrak. Temu smo lahko priča v vsakdanjem življenju prav res na veliko, da ne govorimo o politiki. Obljube je tudi najlažje prelomiti, saj to prav tako nič ne stane, razen morda nekaj živcev od nekoga drugega, ki se je na našo obljubo zanesel. Res je, da je režiser in scenarist Patrice Leconte dal temu filmu naslov Obljuba (A Promise), vendar je film sam nastal po zgodbi z originalnim naslovom Widerstand der Wirklichkeit (prev. Odpor realnosti, ki je del knjige Skrivnost, ki žge), katere avtor pa je avstrijski pisatelj Stefan Zweig (1881-1942). Pravkar je nastal namreč še en film po njegovi literarni predlogi – Grand Budapest Hotel (Wes Anderson, 2014) in dobil srebrnega medveda v Berlinu za režijo. Tragika Zweigovega življenja in njegovega samomora je vsekakor tragika filma, vendar se lahko vprašamo, če je dejansko obljuba tista, ki ta film označuje. Ne moremo sicer zanikati, da ni del zgodbe, vendar bi bila za nekoliko globlje razumevanja zagotovo potrebna še beseda ‘realnost’. Saj le-ta povzroči, da se celotna drama odvrti. Poglejmo najprej kako in zakaj.

Nemčija, leto 1912. Friedrich Zeitz (Richard Madden), diplomant iz skromne družine, nastopi pisarniško delo v tovarni jekla. Karl Hoffmeister (Alan Rickman), starejši lastnik podjetja, je navdušen nad novinčevo spretnostjo, zato mu ponudi mesto zasebnega tajnika. Ko ga zapusti zdravje, je prisiljen delo opravljati doma. K sebi povabi tudi fanta in mu predstavi svojo mnogo mlajšo ženo Lotte Hoffmeister (Rebecca Hall). Friedrich se sčasoma strastno zaljubi v očarljivo, a zadržano gospodarico, vendar svojih čustev ne razkrije. Ko Hoffmeister tajnika pošlje v Mehiko za nadzornika rudnika, se fant ob ženini osupli reakciji prepriča, da je ljubezen obojestranska. Ljubezen, ki je Lotte ne more izživeti v prisotnosti obolelega moža. Friedrichu obljubi, da bo čez dve leti, ko se vrne, njegova. Ob izmenjavi strastnih pisem zaljubljenca težko pričakujeta ponovno snidenje, vendar tik pred povratkom v Nemčijo izbruhne prva svetovna vojna in prepovedana je plovba med Južno Ameriko in Evropo. Osem let kasneje se Friedrich v upanju, da ga je Lotte čakala, vrne.

Glasbo za to dramo je napisal znan skladatelj filmskih partitur Gabriel Yared (1949). Za svoje delo je leta 1997 prejel tudi prestižnega oskarja za originalno glasbo pri filmu Angleški pacient (The English Patient, Anthony Minghella, 1996). Sicer pa ga dobro poznamo po filmih, med katerimi so Mesto angelov (City of Angels, Brad Silberling, 1998), pa Nadarjeni gospod Ripley (The Talented Mr. Ripley, Anthony Minghella, 1999), Življenje drugih (Das Leben der Anderen, Florian Henckel von Donnersmarck, 2006), Hladni vrh (Cold Mountain, Anthony Minghella, 2003) in Kraljevska afera (En kongelig affaere, Nikolaj Arcel, 2012). Kakorkoli – glasba, ki jo piše Yared, je premišljena in kot takšna odlična prav za drame. Za film Obljuba je naredil 14 glasbenih točk, vsekakor pa ima svojo glasbeno vlogo tudi klavirska skladba, ki jo igra Lotte. O tem kasneje.

Prvi, nekakšni uvodni takti v film, imajo naslov Iron and Fire. Sicer pomenljiv naslov, ki pa niti ni tako zelo simboličen, če pomislimo na gospoda Hoffmeisterja in na to, s čim se ukvarja. Glasba je resnično nekako trda, vendar ponuja nekje daleč tudi razumevanje in melodičnost, s katero Yared mehča sicer strojno naravnano ritmizacijo. Druga skladba je An Innocent Game, v kateri pa že nekako razkrije prave adute pripovedi, v katero nas zapleta. Klavir je ponovno nepogrešljiv inštrument, njemu pa doda harfo – kakor bi šlo za soigro dveh velikih strunskih glasbil, enega iz razreda tolkal, drugega brenkal: oba pa imata veliko število strun, na katere je možno igrati, vendar le pravi glasbenik lahko izvede prave tone in sestavi pravo melodijo. Sta to že Lotte in Friedrich? Zagotovo ne še popolnoma, toda izvajalec, nevidni interpretator glasbenih vsebin, to že ve. Temu sledi The Woman I Love in nam razkrije točko premišljevanja mladega Friedricha. Ali je to ljubezen? Se lahko to imenuje ljubezen? Ozka družbena realnost tedanjega časa ne omogoča niti razgovor o tem, kaj šele razkritja čustev, ki niso tako preprosta. Melodija je sestavljena iz glasbenega preigravanja, kakor bi poslušali na eni strani skrivnostjo skrinjico, na drugi pa ostre zvoke godal, ki ne nudijo prav velike ugodnosti. Toda – ali je ljubezen lahko ugodna? Sicer verjamemo, da je, vendar nosi v sebi vedno še mnogo drugih nians, ki vrejo na plano ob sili čustev, za katera ne moremo vedno trditi, da so povezana le s strastjo. Tukaj je vedno še vsaj strah (pred izgubo ljubljenega objekta). In prav ta se počasi uresničuje in prikrade tako v zgodbo, kakor tudi v glasbo.

Sledi del Letters, sestavljen iz prejšnjih (godalnih) elementov, spoznanj resnične ljubezni, ki je najbolj živa tedaj, ko je ne moreta uresničiti. Vse to je odlično vodilo za pisma, za množico pisem, ki se vrstijo med njima. In temu jasno sledi njena obljuba, The Promise, da ga bo počakala, da se vrne. Sicer bi pričakovali, da bo ta del nekakšen osrednji del filma, vendar je Yared postavil glasbeno idejo iz prejšnjih dveh skladb tako, kakor bi obljuba samo nadaljevala nekaj, kar je posledica verjetna v ljubezen (The Woman I Love) z nadaljevanje v pisma (The Letters) in končno – v ubesedeno nemožno realnost. Ne pozabimo, da je dal Zweig noveli naslov Widerstand der Wirklichkeit in v tem naslovu ni nikakršne obljube. Gre za odklon,odpor (nem. Widerstand) za prelom in razpoko med realnostjo (nem. Wirklichkeit) in idejo, da je možno uresničiti sanje. Vendar se sanje uresničujejo samo, kadar spimo. Še najbolj pa se uresničujejo, kadar spimo dobro.

Nato pa The Piece of the Puzzle, košček zloženke. Očitno je, da gre za pomanjkanje nekakšnega meta-pogleda, višinske razdalje, ki daje možnost videnja več, kakor tedaj, ko smo potopljeni v sam dogodek. Yared nam sicer v glasbi ne daje utehe, morda še več: zavija nas v odčaran svet ne-možnosti, s katero se morata Lotte in Friedrich pač soočiti. Nadaljevanje te glasbene ideje je v Death Soon, ki pa ni pasijon smrti, temveč bolj njen passion, torej strast. Smrt je nekaj, kar jamči, da obstaja konec poti. Je nekaj, kar postavi realno tja, kamor spada: v spoj imaginarnega in simbolnega sveta naših fantazem. Tako sta na koncu možna le še red in mir. Morda najbolj jasna glasbena tema ima naslov Lotte and Friedrich, vendar je tudi najkrajša – ima le dobrih 40 sekund. Yared je torej odlično odgovoril na samo možnost njunega skupnega časa – ta je najkrajši od vseh, ki se odvijejo pred našimi očmi in v naših ušesih. Njuna tema, njuno snidenje ni vulkan, ni erupcija po čakanju, temveč oddaljeno melanholično premišljevanje, kaj vse se je zgodilo. No, zgodilo se je vsekakor vse, kar se je moralo zgoditi. Ljubezen pač ne prizanaša.

Nato lahko prisluhnemo ponovno ideji tovarne, At the Factory, reminiscenci samega začetka. Sledi Under the Spell, glasbeno spraševanje o uroku. Melodično najbolj izražen del, ki se kar ne more izviti iz soigre klavirja (plus harfe) in angleškega roga. Skoraj bi lahko rekli, da gre za glasbeno miniaturo, vendar le v smislu materiala, ki je krhek in svojstven. Tako nas popelje končni Journey into the Past pač tja, kjer se je vse začelo. Glasbeno je to sicer možno, vendar pa sama resnica časa to ne omogoča. Prestavljanje v dramo preteklosti je možno le, če se odpovemo sedanjosti. Widerstand der Wirklichkeit se lahko očitno uresniči, vendar za visoko ceno.

Yared se nato vpraša Where are You My Love in nas zavije v pravljično kopreno zvoka, s katerim nadaljuje v zaključni, skoraj svoj finalni del z naslovom In Each’s Other’s Arm. Skladba se skloni v širok orkestrski zvok, kakor bi končno zajela tam, kjer ji je mesto – v polnem zamahu melodike, s katero nas Yared napolni v vsakem svojem filmu. Tako se znajdemo sredi godalnih zanosov, polnih neizpolnjenih možnosti in pozabljanja.

 

 

In katero skladbo je Lotte igrala na klavir, ko njen mož izjavlja, da je nekaj posebnega?

Igrala je seveda Beethovna – 2. stavek sonate št. 8 v c-molu, op. 13, imenovane ‘patetična’ (orig. Pathétique). Napisana je bila davnega leta 1798, ko je bilo skladatelju le 27 let. Drugi stavek ima podnaslov adagio cantabile in je sestavljen iz trikrat se ponavljajoče osnovne melodije, postavljene v As-dur, kar je zagotovo nekaj posebnega, saj je kompatibilen dur, iz katerega izhaja sonata, dejansko Es-dur. Vendar se je Beethoven odločil drugače. Melodija se pne nad umirjenim basom in precej preprosto harmonsko spremljavo, s katero pa pridobi še toliko bolj na svoji iskreni preprostosti in melodičnemu učinku. Moramo pa priznati, da je izjemno podobna drugemu stavku Mozartove c-mol sonate št. 14, K. 457, s katero jo muzikologi tudi radi primerjajo – tako zaradi tonovskega načina (c-mol), kakor tudi zaradi same kompozicije. Lotte se pravzaprav v tej sonati predstavi in izpove – ujeta je v prelepo melodijo Beethovna, sledi tragiki in patetiki, čeprav se zaveda, da je onkraj legato melodije tudi možnost, s katero Beethoven označi prvi (Grave – Allegro di molto e con brio) del kot moč in izjavljanje (Karl), ter zadnjega, tretjega (Rondo – Allegro), v katerem se staccato in legato prekrivata (Friedrich). Trikotnik je tako tristavčna sonata Karl – Lotte – Friedrich z vsemi svojimi usodami, harmonijami in melodijami vred.