5ka – MISLITI MUSKO (XXXVII)

z Jako Bergerjem

V novi 5ki razmišljujoče glave iz vrst glasbenikov, glasbenih poznavalcev in kritikov premlevajo pet muzičnih misli renomiranih glasbenikov, producentov, literatov, filozofov, sociologov – od Gustava Mahlerja, Igorja Stravinskega do Milesa Davisa, Franka Zappe, Johna Lennona, Theodorja Adorna, Jacquesa Attalija in mnogih drugih. Sedemintridesetič nas k razmisleku kliče perkusionist ter raziskovalec zvoka in zvočnosti Jaka Berger – Brgs.

foto: Anej Gorkič

 

Jaka Berger je že leta eden tistih centralnih motorjev domače neodvisne scene, brez katerih si težko predstavljamo tako njeno javno podobo kot njeno aktivno drobovje. V prvi vrsti ga seveda poznamo kot glasbenika – bobnarja in zvočnega raziskovalca, pa tudi kot organizatorja dogodkov, založnika, radijskega sodelavca, v zaganjalca aktivnih prostorov ter skupnosti.

Bergerjevemu glasbenemu ustvarjanju lako sledimo skozi številne stilske odklone: od resnejših začetkov znotraj (ob)jazzerskih odvodov do res zavitih zasedb, kot sta Od Franclna možgani ter Sportbilly krši embargo. Vsekakor je Brgs primarno improvizator, ki raziskuje širok diapazon možnosti izraza svoje vztrajne glasbene ihte. Še bližje improvizaciji se znajde z nadaljnjo plejado sodelovanj, kot je bil na primer Radical improvisation duo z Markom Karlovčcem, s katerim sta izdala dve plošči, v živo pa se jima je v triu rad pridružil N’toko, duo ali trio zasedbe Collision, v katerih je raziskoval tudi tradicionalnejše zvene s harmoniko ter pihali, ali pa JakaundKikiundKikiundJaka, njegov tolkalski duet s kolegom Anžetom Kristanom iz zasedbe Strojmachine.*

V tem trenutku aktivno sodeluje v zasedbah Strojmachine, Borghesia, Barka tone in bele plombe, Partíja, Balladero, v gledališki predstavi Gremo vsi! ter solo projektih Brgstime. Na Radiu Študent pa se udinja kot špiker, tehnik in moderator oddaje 100 decibelov.

Na posluh: www.brgstime.bandcamp.com

 

Umetnost ni zrcalo, ki odslikava svet, ampak kladivo, s katerim ga oblikujemo. (Bertolt Brecht)

Odkar se je zavedam, mi glasba odstira svet. Skozi glasbo spoznavam ljudi, njihovo osebnost in stališča, njihov pogled na družbo in svet. Tudi, če niso ustvarjalci, lahko skozi njihov pogled na umetnost in glasbo prepoznam njihovo mnenje in kvalitete, način dojemanja okolja in pristop k življenju.

Skozi glasbo spoznavam tuje kulture, njihove odnose in razumevanje sveta, predvsem pa začutim iskrenost. Nikoli nisem bil v Indiji, a ko poslušam njihovo tradicionalno glasbo, se počutim kot da je to moj dom.

Danes imamo veliko t.i. aktivistične glasbe, ki opozarja na krivice, ki se dogajajo na svetu; glasba in umetnost se nekako lovita med dvema poljema iskrene umetnosti in aktivizma.

Mislim, da se zrcalo in kladivo umetnosti zelo uravnoteženo izmenjujeta v svojem plesu, kjer kot poslušalec doživljaš zrcalo in preizprašuješ ter ozaveščaš, medtem ko kot ustvarjalec vihtiš kladivo, da ustvariš novo idejo in seveda tudi postaviš novo ogledalo.

Planet spi in za to so krivi glasbeniki, ki niso zvesti samim sebi. (Sun Ra)

Norost, v kakršni bivamo danes, se ne more nikoli primerjati z zdravo norostjo Sun Raja. Ostati normalen tu in zdaj je misija, ki te lahko pripelje do blaznosti. Zavedanje realnosti in iskrenost se izgubljata v pohlepu in lažeh, a še vedno je vse, kar nam preostane, iskrenost in zvestoba samemu sebi ter sočloveku.

Če si iskren do sebe in svojega dela, boš lahko kljub težkim situacijam držal misel visoko in z njo pomagal tudi drugim. V glasbi se te iskrenosti ne da lažno ustvariti; glasba je prečista, da bi zakrivala takšne neiskrenosti. Zato smo danes v hitrem, digitalnem svetu, kjer nihče nima časa za kvaliteto in iskrenost, priča premnogim plitkim in praznim ljudem ter stvaritvam.

Ker so vrednote razvrednotene, je danes zelo težko razbrati pristne stvari v življenju, a mislim, da ima kultura kljub svoji popačenosti še vedno moč vplivati na kvaliteto življenja. Ni nujno da je aktivistična, predvsem je pomembno da je iskrena in da izhaja iz srca.

“Glasbenik” ni prav ugleden naziv. Jaz nisem glasbenica. (Lydia Lunch)

Na žalost drži, da glasbenik danes ni prav ugleden naziv in izgublja svojo vrednost, a vse je stvar perspektive. Medtem, ko smo v estradnih vodah priča poveličevanju plitkosti in praznine, se na realnih tleh ustvarja nove intrigantna glasba, ki žene to umetnost naprej. Kreativnosti ne primanjkuje, a je njena prepoznavnost odvisna predvsem od naše želje po odkrivanju novega.

Strah pred novimi idejami je takorekoč bolezen današnje družbe, ki gre z roko v roki s ponavljanjem vedno istih, že znanih vzorcev in ker nam je vse do sedaj vrhunskost servirala industrija, smo zakrneli v svojem kreativnem iskanju novega. Danes je veliko več neznanih vrhunskih glasbenikov, ki jim glasbena industrija ne ponudi priložnosti in posledično ne dobijo zaslužene pozornosti, zato njihove vrline prepoznava le peščica.

Vsi smo trgovina, tudi glasba in glasbeniki ter celotna kultura in tudi to je bolezensko stanje naše družbe. Verjamem, da se lahko premik v miselnosti zgodi na malem koncertu, v malem zakotnem prostoru s šestimi obiskovalci in glasbeniki, ki iskreno delijo svojo misel in zato sem danes ponosen, da sem glasbenik.

Ko slišim nekaj, kar imenujemo glasba, se mi dozdeva, da nekdo govori. Govori o svojih čustvih, idejah, odnosih. Ko pa poslušam promet, nimam občutka, da nekdo govori, ampak občutek, da zvok deluje; rad imam to delovanje zvoka. Včasih je glasnejši, potem spet tišji, višji in nižji, daljši ali krajši. S tem sem popolnoma zadovoljen; ni treba, da zvok govori z mano. (John Cage)

Glasbo sem vedno dojemal kot zelo čustven jezik. Ko sem se skozi svoj instrument naučil izražati žalost, jezo, ljubezen, veselje itd., sem se počutil veliko svobodneje kot v ostalih oblikah komuniciranja. Informacija potuje veliko čistejše, brez preprek in filtrov.

Poglabljanje v vedno bolj subtilne dele glasbe je kot raziskovanje vesolja. Spoznavanje zvoka ter dojemanje in sprejemanje njegovih razsežnosti je učenje o poslušanju, potrpežljivosti, igrivosti, spontanosti, interakciji – skratka o življenju, ki ga dojemam kot vibracijo, torej na nek način kot glasbo.

Ko prisluhneš struni, prisluhneš vesolju, prisluhneš naravi, prisluhneš vsem bitjem in ko zaslišiš vsakodnevni zvok ulice ali narave kot glasbo, prisluhneš življenju. Zato zelo rad nosim majico z napisom God is sound.

Na dnu je prostora za vse. (Paul Rogers)

Na čik pavzi v Dunajski stredi na Slovaškem, kjer sem imel priložost muzicirati z vrhunskim kontrabasistom Paulom Rogersom na festivalu Are you free?, smo mladci obupavali nad situacijo v kateri je danes glasbenik, ki se mora spopadati z glasbeno industrijo, s pomanjkanjem priložnosti in obupnim finančnim stanjem v tem norem svetu ter jokali kako za nas ne bo nikoli velikih priložnosti, ki so namenjene le izbrancem.

Po nekaj minutah Paul reče: »After playing with great cats, big festivals and getting big money I realized it’s all fake and nobody really cares about your music, what you want to say with it and who you really are. Today I rather play with some unknown musicians who are playing with true creativity, energy and honesty. So guys, don’t worry, there is a place for everybody at the bottom«.

Veliki mojster nam je to zaupal pred tistim malim klubom v vasi Dunajska streda na Slovaškem, kjer je bilo tistih dvajset obiskovalcev in iskreni glasbeniki. Nihče ni prejel honorarja, bil je odličen večer.

 

* Hvala Žigu Puclju za izdatno biografsko referenco.

Share