(Caetano Veloso, Cankarjev dom – Gallusova dvorana, 11. maj 2014)
Razlogov, zakaj sem tako dolgo mencala z recenzijo Caetanovega koncerta, je več. Priznam, da sem v pisanju recenzij v zadnjem letu, dveh, postala malo zarustana. Oder mi je predrugačil kritiško refleksijo, kot sem jo poznala in prakticirala včasih, ko sem z notesnikom in črno nalivko v roki, skrita v kakem kotu požirala besede in muziko in takoj po koncertu tekla domov pisat tekst, da ja ne bi česa pozabila povedati. Namreč, odkar sem na odru veliko tudi sama, koncerte doživljam drugače. Kdo bi pripomnil, da morda celo manj objektivno.
Performerja na odru danes ne doživljam zgolj kot neko mistično prezenco, ampak predvsem in vse bolj kot tovariša – kot nekoga, ki mora vsakič znova skozi iniciacijske postopke potovanja, spoznavanja mesta, lokalnega organizacijskega tima, prostora, v katerem spi, je, daje intervjuje, odra, ki ga mora v izjemno kratkem času udomačiti, publike, ki se ji razdaja, pa tudi skozi bendovske in osebne transformacije. To, kar v zadnjih letih spoznavam tudi sama. Nikoli ni nič enako. Vsakič te komad, ki ga poješ že leta, zagrabi drugače. Upam si trditi, da tudi tako veliki, kot je Caetano Veloso, čuti podobne zadrege; in tudi magične trenutke. Vedno znova in vsakič drugače.
Poleg tega me, priznam, jako frustrira, če ne razumem jezika, v katerem mi nekdo poje o resnih temah. Če uspem razlozlati zgolj nekaj besed, me to še bolj srbi. Sploh, ker vem, da se za mehkobnim glasom šarmantnega gospoda skriva tako pikantna ljubezenska kot nabrita, družbeno-kritična stanca poeta. Eros in tanatos, elokventno razgaljena. Politični aktivizem subtilno artikuliran.
Poezija je srce Caetanove muzike. Njegovo nežno šepetanje je treba najprej začutiti, pa tudi razumeti.
S pomočjo vseh možnih slovarskih resursov, ki so mi bili na voljo, sem tako hotela razvozlati pomen izrečenega. V istem času se je po naključju v mojih rokah znašla tudi knjiga prevodov pesmi čilskega kantavtorja in aktivista Victorja Jare, ki ga je leta 1973 brutalno umorila vojaška hunta generala Pinocheja. Štiri leta pred tem sta mlada tropikalista Veloso in Gilberto Gil kot politična emigranta začasno zapustila Brazilijo.
Čeprav sta Jara in Veloso umetnika različnih estetskih in glasbenih preferenc ter generacije (med njima je sicer 10 let razlike), je oba zaznamoval skupen latinskoameriški kulturni prostor in čas turbulentnih družbenih sprememb, kar se odraža v milovanju besed, mehkobnem naturalizmu, iskanju, občudovanju in viviseciranju kompleksnosti ljubezni, ter skozi kritiko družbeno-politične realnosti, ki je včasih konkretna, spet drugič zakodirana (večkrat v na videz preproste ljubezenske štikelce), a se hkrati spretno izogne moraliziranju in grenki ostrini, kot smo jo večkrat vajeni na domačem kontinentu.
Takšna je na primer tudi A Luz De Tieta, v kateri temačno plat brazilskega vsakdana stapljajo in svetlijo karnevalsko-sambasti, plesni ritmi: V tej deželi je veliko bolečine/malo ambicij/karneval in nogomet/kdo se ne pretvarja/kdo ne laže/kdor ima več veselja in bolečine/služi kot svetilnik….nogomet in karneval/nič se ne spreminja, vse je temno/kolikor se spomnim, je bolečina vedno ista…. Caetanovi družbeno-kritični komadi so plesni. Ples je subverziven. Kar je, roko na srce, precej tuj koncept na domačem terenu.
Tudi Gallusova dvorana tega zapisa, kot že tolikokrat doslej, ni prenesla v telo. V poldrugi uri, kolikor je Caetano skakljal po dvorani s svojo belo kitaro, so telesa ostala pridno zalepljena na lesene sedeže, sem in tja pomahala z ročicami ali pocepetala z nožicami, ploskala vljudno in spoštljivo. Vojaersko. Znano.
Caetanov koncert je ostal skrbno strukturiran in zrežiran, od note do note, do scenografskih elementov in nenazadnje tudi do odpenjanja srajce in valjanja po tleh. Trije mladci (Pedro Sá na električni kitari, Ricardo Dias Gomes na basu in klaviaturah ter Marcello Callado za bobni), ki so že skoraj desetletje njegovi glasbeni spremljevalci, so sicer povsem suvereno odšpilali dinamične melodične strukture ter spretno lovili nagle ritmične in teksturne vrtljaje, v katerih se duh tropikalije spogleduje z indie popom, bossa novo, funkom, reggaejem ter jazzovskimi odkruški Caetanovih novih in starih komadov, vendar se z verige niso spustili.
Čeprav je bil večji del koncerta namenjen predstavitvi zadnjega, kritiško najbolj izpostavljenega albuma Abraçaço izpred dveh let (zadnjega v trilogiji, katerega prvi del predstavlja album Cê iz leta 2006, ki ga je istega leta predstavil v Križankah ter Zii e Zie iz leta 2009), je Caetano postregel tudi s predelavami svojih starih uspešnic.
Od deško razigrane Você não entende nada (Ko pridem domov ne najdem tolažbe/z zaskrbljenim obrazom /režeš čebulo in jočeš/tako lepa si/ prineseš mi kokakolo in jaz jo spijem/pogrneš mizo in jaz jem/ jem jem jem..) do liričnega sentimenta v čudoviti Triste Bahia, Alguém Cantando (..kdo nekomu poje/to je glas, ki prihaja iz srca/ki je čist, kot je narava, ki ne pozna ne greha ne odpuščanja) ter Coração Vagabundo z vintage letnicami ’72, ‘77 in ’67, do bolj rokersko nabrite Elipse Oculto (ki je bila, mimogrede, veliko bolj všečna kot orginalni komad iz leta 1983), aktivistične Sampa v intimni kantavtorski izvedbi (iz l. 1978) ter, za konec drugega bisa, igriva ljubavna De Noite Na Cama, ki jo je sicer prvič obelodanil pred štiridesetimi leti na albumu tropikalske trojice Caetano Veloso, Gal Costa & Gilberto Gil.
Čeprav Caetanov sloviti medeni falzet danes boža nižje registre, se v sivolasem enainsedemdesetletnem umetniku, mislecu in aktivistu še vedno skriva iskriva in iskrena deška duša, ki ves čas motri, raziskuje, zapeljuje in razgalja … svet in žensko – kot telo, kot revolucijo, kot upor, kot večnost, kot seks, kot ljubezen, kot hrepenenje, kot kozmos, kot zemljo, kot mit, kot mir in nemir. Kot iskanje. Iskanje sebe skozi zrcaljenje drugega. Druge.
Caetano ve, kako stopiti k ženski.
Iz Cankarjevega doma so v nevihtno noč stopali zadovoljni ženski obrazi.
