Burning Spear : Marcus Garvey (Island, 1975)
Med mladimi brezposelnimi Jamajčani iz revnih kingstonških predelov je svojčas krožil tale recept za izhod iz vsakdanje bede: lahko postaneš »revolveraš«, policaj ali gangster, se poročiš s tujko in zapustiš otok, ali pa postaneš reggae glasbenik. Danes se jim ponuja še četrta možnost – lahko postanejo tudi športniki. Na tej lestvici priložnosti ni veliko prostora za dekleta.
Burning Spear je v zanj nezgrešljivem ostrem rastafarijanskem tonu na svojem prvencu, posvečenem Marcusu Garveyju, leta 1975 pel: »Še pomnite suženjske čase?« Tiste čase, ki potomcem afriških sužnjev pomenijo le uslužnost, bedo in podrejanje. Na socialni ravni so nadaljevanje zgodbe o gospodarjih, ljubicah in sužnjih, prakse, ki korenini v kulturnem pomenu, ki se je razvijal tekom stoletij. Morda je afrojamajška ekspresivna kultura postala simboličen prostor, kjer se je odpirala možnost (in vedno znova zapirala) preseganja hierarhičnih družbenih odnosov v novih oblikah – v avtobiografskih pisanjih, v posebnem in kreativnem rokovanju z govorjenim jezikom in zlasti v glasbi. Morda. Vsekakor ni trajalo dolgo.
Za Jamajko za nazaj velja, da je generično ime za mnoštvo godb na otoku in v diaspori – Angliji, Kanadi in ZDA – reggae. Tudi za tiste pred uspešnico Toots and the Maytals »Do the Reggay«. Okrog leta 1968 je popularni slog rock steady postajal še počasnejši z večjim poudarkom na basovskih linijah in s privzemanjem harmonskega cerkvenega petja. Privlačil je mlajšo publiko revnih predmestij in glasbenike, ki so postajali čedalje bolj dovzetni za socialne in religiozne ideale rastafarijanskega kulta, ki se je v glasbi zares prvič pojavil v popularnem komadu »Blood and Fire«, ki ga je decembra 1970 pel Niney the Observer. A to ni bil edini reggae, ki je zvenel na Jamajki. Popularni reggae je bil lahkotnejši, manj zlovešč. Alton Ellis in John Holt sta pela o ljubezni in strtih srcih.
Prva današnja asociacija na reggae je nemirna podoba Boba Marleyja in močnega tria The Wailers (Marley, Peter Tosh, Bunny Wailer) z opletajočimi dreadlocksi; pevec s kitaro pred mikrofonom, z bendom v ozadju in spremljevalnimi ženskimi glasovi, ki »angelsko nezrnato« pojejo refrene. Marley – jamajški heroj, upornik tretjega sveta, »roots rocker«, svetovni pop zvezdnik, ki v samem središču Babilona prerokuje njegovo lastno razsulo. V zvezi s tem se pozablja, da so albumi, ki jih je posnel za angleško založbo Island (v lasti belega Jamajčana Chrisa Blackwella), pravzaprav »netipični« za jamajško fonografsko industrijo, ki je bila pretežno studijska, v znamenju singlic, preverjanj njihovih melodij in ritmov na plesiščih, ki so jih obvladovali sound systems (potujoče diskoteke), kjer so muziko sukali didžeji (toasters). Marleyjev prvi album Catch a Fire (1972) je bil spočetka narejen in »zmehčano« tonsko produciran za zahodni rockovski trg. Vznemirjenje, ki ga je povzročil, je zbudilo širši interes in posredno omogočilo, da so v živo začeli nastopali mnogi jamajški glasbeniki in bendi: Burning Spear, Culture, Mighty Diamonds, Third World. Najprej predvsem zunaj Jamajke in sčasoma vse več tudi na Jamajki, kar je bil eden povratnih učinkov mednarodne odmevnosti in koncertnega nastopanja skupin.
Winston Rodney alias Burning Spear je bil izjemno močan performer, edinstvenega, ekstatično zamaknjenega glasu in podajanja verovanja v »garveyanizem« in rastafarijanstvo. Njegovo petje je več dolgovalo tradiciji petja – zaklinjanja in jazzovskemu improviziranju kot pa popularnim slogom reggaeja.
Leta 1975 je posnel prelomni singlici »Marcus Garvey« in »Slavery Days«, obe sta bili uspešnici na Jamajki, toda album za Island, imenovan po prvem komadu, je Speara ustoličil kot vodilno silo »kultiviranih« pevcev nove generacije, ki so zajemali iz črnske zgodovine, njene povezave s stanjem v getu in iskali odrešitev, ki jo je obljubljal Rastafari. Glasba Burning Speara je bila med vsemi jamajškimi glasbeniki – poleg Marleyja – pravzaprav idealna za albumsko obliko. Ni mu bilo za kompromise, to se je poznalo v njegovem mogočnem zvenu, silovitih pihalskih aranžmajih, valečem reggaeju, vokalu z noro tenzijo v njem. Pri tem Spear vztraja še danes. Album Marcus Garvey je nepresežena klasika »roots rock« reggaeja, njegova dubovska verzija, Garvey’s Ghost (Island, 1976), pa samo dopolnjuje podobo o glasbeni kulturi, ki se ne pusti asimilirati. Tretji album, Social Living (1978), je suvereno zaokrožil trilogijo albumov, ki je krasen izkaz izrazne moči jamajškega reggaeja.
Burning Spear je svojim bendom sredi osemdesetih letih nastopil – resda krajše, ker je imel povišano temperaturo – v ljubljanski Hali Tivoli. Zato pa je njegov bend zarolal silovito, natrosil nekaj impresivnega duba in globoke basovske kulture, kakršne pri nas nismo videli in slišali ne prej ne potem.
Spodaj: skupaj albuma Marcus Garvey in Garvey’s Ghost.
