Letos smo se v Novi muski že precej razpisovali o izdajah na prosluli ameriški „dan ploščarn“. Izšlo je precej zanimivih plošč. O Springsteenu in Youngu smo pisali, nekatere zgolj omenjali. Spraševali smo se, ali bodo izšle tudi uradno. Z večino najpomembnejših se je to tudi zgodilo: Springsteen je svojo izdal na iTunes, Young tudi v fizični obliki, R.E.M. pa tudi. Sestavili so dvojni album obeh „izštekanih“ koncertov in ju s tem tudi uradno dokumentirali, kot se spodobi.
Prvi njihov Unplugged je leta 1991 bil eden prvih v nizu emtivijevskih (sicer silno komercialnih) poskusov pripeljati glasbo iz sintičev nazaj v „analogna“ glasbila. Večina teh zgodnjih koncertov je pomenila tudi nekakšen preporod karier ali vsaj povečanje zanimanja za posameznega izvajalca. Nekateri med njimi se niso pustili vkalupiti v obrazec (Springsteen), drugi so ga s pridom izkoristili (Young, Clapton, McCartney). Med njimi tudi R.E.M. Bili so eden velikih bendov moje generacije, ki so kariero zvozili do konca – vsaj kar se mene tiče – brez večjih napak, kar žal ni mogoče reči za U2, pa bržčas še za koga. Spominjam se, s kakšnim zanimanjem smo, gimnazijci, spremljali njihov glasbeno minimalistični izštekani koncert, na katerem se je znašlo kar nekaj zanimivih „anomalij“, ki jih takrat bodisi še nismo poznali bodisi nismo pričakovali. Disturbance At The Heron House je bila ena takih. Odlična pesem, a v njihovem opusu na račun katere druge, manj dobre, a bolj uspešne pesmi (denimo The One I Love ali zlasti Shiny Happy People, parodija ali ne) bolj ali manj prezrta. Love Is All Around, ki so jo potem zaradi Wet Wet Wet popevali povsod, celo pri nas v različici Čukov (Reg Presley, si jih slišal?). Michael Stipe z lasmi, klobukom in zavihanimi hlačami. V naših rokah album Out Of Time. Nekaj nostalgije ne škodi, a dejstvo je, da so fantje naredili res dober špil. Po letu 1991 so dokončno postali rockovski velikani, komercialno hiperuspešni, a vendar vedno nekoliko alter, nekoliko autsajderski, kar je bilo dobro zanje. Čeravno se jim pozneje v medsebojni odnosih baje ni dobro pisalo, so tudi njihovi postmegaprodajani albumi vedno držali raven kakovosti, tudi tolikanj opljuvani Around The Sun.
Z R.E.M. sem se seznanil v osnovni šoli, ko je leta 1988 izšel album Green in so o njem pisali v Glasbeni mladini, ki sem jo redno bral. Takrat sem poslušal pretežno jazz, blues in gospel, a plato sem prečekiral in si jo zapomnil. V gimnaziji me je spet dohitela. R. E. M. so ostali med mojimi petimi najljubšimi bendi in dolga leta me je po svoje jezilo, da izštekanega koncerta iz 1991 niso izdali na plošči. Potem je prišel še eden tak koncert, leta 2001, ko so izdali album Reveal, že brez Berryja. Takrat sem delal na Radiu Slovenija in z glasbenim urednikom Janetom Webrom sva sedela pri bivši Pionirski knjižnici in se pogovarjala o plošči. Drugi izštekani so bili glasbeno nekoliko drugačni, bolj „sonični“, več je bilo glasbenikov, manj intime, manj presenečenj, a vendar: izvedli so Find The River, Cuyahogo, nekaj pesmi celo ponovili, a ponovitev ni na plošči.
Tudi če pustimo ob strani osebno navdušenje, drži, da gre za eno pomembnejših letošnjih arhivskih izdaj. Letos bomo zadevo očitno dočakali tudi na DVD-ju. R. E. M. so se iz alter-rockovskega študentskega benda z inteligentnimi in tudi melodično nalezljivimi pesmimi povzpeli na vrh rockerskega hriba imenitnosti. Razšli so se, še preden bi jih ta hrib pokopal pod seboj (kot se je to zgodilo z U2). Pred nami je še eno poglavje njihove kariere, ki ga je bilo vredno obeležiti in stavim, da ga ne boste poslušali zgolj enkrat.
