Recept je enostaven: vzameš veterana, mu dodaš kraljico najstnikov, vse to zapakiraš v venček standardov in potem zadeva postane nadvse popularna. Mladino opozori na veterana in obratno. Standardi postanejo spet kul za večino mladeži, ki zanje prej še niso slišali, ker so njihovi starši (ali še raje stari starši) svojo zbirko plošč že poslali v džeheno ali pa v antikvariate. Je zadeva zares tako črnobela?
Tony Bennett je redka ptica, pravzaprav edini predstavnik generacije velikih pevcev, ki še živi in poje (s tem mislim tako na generacijo “The Rat Pack” kot na nekatere njihove sopotnike). Še več, redno snema. Vsak čas jih bo dopolnil devetdeset (rojen je l. 1926), enajst let mlajši je od glavarja teh velikanov, Franka Sinatre, in njegova priljubljenost se je obdržala vse tam od konca 1940 – začetka 1950 let, ko je uspel z izvedbami “velikih balad” kot je Rags To Riches in priredb pesmi Hanka Williamsa, npr. Cold Cold Heart. Sinatra ga je ves čas hvalil, a je kot pevec jazzovskih popevk zaradi pop uspešnic (Rags To Riches, Stranger In Paradise) ostajal bolj ob robu do leta 1962, ko je zapel I Left My Heart In San Francisco in dokazal, da je kos vsakršnemu gradivu, še posebej pa swingu.
V 1990 letih se je emtivijevski generaciji priljubil z nastopom v oddaji Unplugged in postal naslednji “king of cool”, zlasti z izvedbo Astairove Steppin’ Out With My Baby. Sodeloval je v Domingovem nizu Christmas in Vienna in si tudi tako povečal priljubljenost. Zadnja leta je redno pel in delal, sodelovanje z Lady Gaga, ki jo širša javnost pozna pravzaprav bolj po ekscesih kot po glasbi, pa je vzbudilo precej dviganja obrvi: kaj bo dostojanstveni starec počel s to smrkljo? Je šlo tokrat predaleč?
Podobno so se ljudje spraševali, ko se je na začetku tisočletja standardov lotil tedanji kralj popa Robbie Williams. Na prvi plošči dela ni slabo opravil, druga, ki je izšla nedavno tega, je bila precej manj uspešna, a že takrat se je pojavil sindrom, ki je opazen tudi na pričujoči plošči. Nanj so opozarjali že recenzenti pred menoj, jaz se lahko kvečjemu strinjam: swingati je treba znati, če se tega že lotevaš. Lady Gaga se ne izkaže kot slaba pevka, nasprotno. Če bi se manj šemila in več pozornosti posvečala svojim pesmim, bi njeno delo štelo celo dolgoročno, a namesto da bi se prepustila pesmi in lagodno vstopila vanjo, preveč poje. Pojav ni nov, spomnimo se denimo vpijatk a la Whitney Houston in Mariah Carey, ki sta v začetku 1990 let precej brez občutka vpili in cvilili v subtilnih baladah (I Will Always Love You, Without You) ter to spremenili v nov trend “interpretacije” ter vse skupaj prodajali kot sodobni R&B ter “pravi način petja”, ki je, kot sicer nekoliko drugače usmerjena pevska šola Nade Žgur pri nas, prepričeval generacije, da je treba tako peti, če hočeš biti zares pravi pevec, saj so ti uspeli, drugi pa niso bili pripuščeni k pipi uspeha. Vse to ima žal dolgoročne posledice, ki se jih ne da tako enostavno odpraviti, ker postanejo nekakšno novo prepričanje in nanj se pripnejo denarniki in taki, ki vplivajo na javno mnenje. Navsezadnje je vpijatovstvo zdaj tudi usmeritev raznih pevskih resničnostnih showov, ki namesto feelinga išče dretje in imidž. Whitney je sicer znala tudi drugače, kar bi jo lahko rešilo pozneje, ko je bila ob glas, a ni več znala iz šablone. A to so zgolj devetdeseta, kjer je ta pojav bil najbolj komercialno razširjen, zametki tega pa segajo že v dolga desetletja predtem: Peggy Lee je znala swingati, Doris Day ne najbolj prepričljivo. Pa Barbra Streisand in tako naprej.
Stari veteran Bennett je seveda čisto druga zgodba: swinganje mu ne dela težav. Vendar se zaveda, da je plošča bržčas Gagina, da mora ona z njo nekaj dokazati, njemu pa ni več treba. Ni mu treba, ker mu pravzaprav ni bilo nikoli treba. Peljal je scat tudi Dominga, ki se je v seriji dunajskih božičev napihoval in napihoval kot počne večina “izšolanih” (beri: izumetničenih glasov, tistih, ki ne premorejo dovolj žmohta, kot ga je denimo takisto izšolani Pavarotti), pelje pa scat tudi dotično gospodično. Zlahka. Pesmi odswinga nekako “v ozadju” in plošči pribori nujno interpretacijsko ravnotežje. Ne pozabimo: gre za “The Great American Songbook”, pesmi, ki jih čivkajo vsi ptiči, repertoar sega od Irvinga Berlina in Colea Porterja do Ellingtona, tu je naslovna Cheek To Cheek (Astairova domena, Ella in Louis sta jo paradigmatsko odswingala v petdesetih), Nature Boy Nata Kinga Colea, I Can’t Give You Anything But Love, Gaga solo v Lush Life, Bennett solo v Ellingtonovi Sophisticated Lady, vmes še nekaj Freda Astairea (I Won’t Dance) in big finiš z Ellingtonovo It Don’t Mean A Thing. Ob tej zadnji bi se Gaga lahko nekolikanj zamislila, a plošča kot celota je zabavna in poslušljiva, ne glede na to, da se Gaga preveč trudi peti. Kot rečeno, manjka ji subtilnosti in … ni rojena s swingom.
Velika Billboardova uspešnica leta 2014 bo opozorila zlasti na to, da je Lady Gaga sposobna tudi peti, ne samo šokirati neumnega sveta, nas pa, da Tony Bennett kljub letom ni izgubil svojih kvalitet. Z Gago pravzaprav nista tako zelo neobičajen par, ker šarm starega lisjaka uspe njuna svetova povezati na način, da se zdi, da pravzaprav nekako le sodita skupaj. Kot je to nekako svojčas zmogel narediti Sinatra z Bonom in Ray Charles z že omenjeno Barbro Streisand (Lady Gaga se precej uspešno približa njenemu slogu). Barbra je sicer znala swingati, samo hotela ni.
