Zbirateljska izdaja z dodatki
Leta 1978 je Bruce Springsteen po treh letih turnej in sodnih zdrah z bivšim menedžerjem končno izdal naslednika uspešnega albuma Born To Run, ki mu je leta 1975 poleg že običajnih kritiških pohval prinesel tudi komercialni uspeh in ga ustoličil za glasnika korenin rokenrola v dobi, ko se je rock cepil na vse mogoče, od zvoka Zahodne obale, do hard rocka, glasbe kantavtorjev, bleščave glamour rocka, simfo rocka, fusiona, disca in tako naprej in nazaj. A medtem ko je Born To Run zvenel nekako romantično eskapistično, je Darkness On The Edge Of Town prikazoval Ameriko brez izhoda, utrujeno, nekje med Nixonom in Reaganom. Tisti, ki so v Born To Run še lahko bežali, so zdaj morali misliti na to, kako bodo kupili bencin za svoje avtomobile. Album je bil komercialno sicer manj uspešen od predhodnika, zvokovno pa manj spectorjevski, a bolj oster in temačen kitarski album, ki je Springsteena končno naredil za brezkompromisnega glasnika sodobne Amerike, turneja pa, ki je sledila izidu, je ponudila nekatere njegove, tako sodijo springsteenologi, najboljše izvedbe.
O albumu samem je bilo sicer precej napisanega in namen tega članka ni, da bi se podajali v temačnost Springsteenove Amerike leta 1978, o tem lahko (pri nas) marsikaj preberete že v študiji h knjigi njegovih prevodov Lirika Bruca Springsteena (KUD Štempihar, 2000), pač pa spregovoriti nekaj besed o novi izdaji albuma, ki prinaša nekaj zanimivih dodatkov.
Zdi se, da je pri dotični zbirateljski izdaji, ki je izšla v novembru 2010, sam album Darkness On The Edge Of Town, ki ga dobimo v remasterirani obliki, še najmanj pomemben. Precej več se je govorilo o prvem dodatku, ki je izšel tudi posebej, neodvisno od paketa, namreč o dvojni plošči The Promise, ki prinaša skoraj dva ducata pesmi, namenjenih za album, ki naj bi izšel kot naslednik Born To Run, pa se to ni zgodilo. To so pesmi, ki so skozi leta izhajale na najrazličnejših piratskih izdajah in jih pravi poznavalci že dolgo poznajo. Gre za drugačno izdajo Springsteena, manj temačno in manj pesniško, takšno, kot se je deloma pokazala na njegovem naslednjem studijskem albumu The River (1980) v pesmih, kot so I Wanna Marry You, I’m The Rocker, You Can Look, Sherry Darling, Out On The Street ali Crush On You, na albumu Human Touch (1992), pa na zadnjem Springsteenovem studijskem albumu Working On A Dream (2009). Gre za Springsteena – izvajalca pop glasbe, lahkotnih ali manj lahkotnih, ne pa zares zahtevnih spevnic, ki jih leta 1978 ni hotel izdati, saj je menil, da ga ne prikazujejo v pravi luči. Vsi, ki smo ga kdaj videli v živo, vemo, da je na odru tudi spreten in odličen zabavljač, zdaj klovn, zdaj pridigar, zdaj podaljšek kakšnih The Searchers ali Manfred Mann, biti zna tako Elvis kot Buddy Holly ali Smokey Robinson in to na nadvse prikupen način. A čeprav pesmim, kot so One Way Street, Save My Love ali The Way, na videz ni kaj očitati, se vendarle zdi, da je Springsteen storil prav, da jih svojčas ni objavljal in da bi to tudi tokrat moral storiti zgolj v obliki zbirateljske izdaje, ne pa tudi samostojno. Posnetki (z izjemo naslovne The Promise) namreč sodijo ob bok springsteenovske zgodbe, njegovega rockovskega »romana« o ameriških resnicah, ne pa tudi v niz njegovih poglavij, ki vsebujejo plošče, kot so Nebraska (1982), Born In The USA (1984), Tunnel Of Love (1987) in Ghost Of Tom Joad (1995). Res je, da se je Springsteen ves čas spogledoval z zvokom »gostilniškega rock benda« (bar band), kot to imenujejo v Ameriki, in da se je E Street Band iz takega zvoka tudi razvil, a posnetki, kakršni so, k Springsteenovi umetniški integriteti niso prispevali česa bistvenega, ne glede na to, da se Little Stevenu van Zandtu zdijo prav ti posnetki glasba, ki bi jo Springsteen tudi sicer moral igrati.
Znotraj konteksta zbirateljske izdaje albuma Darkness On The Edge Of Town in pripadajočega dokumentarca o nastajanju plošče omenjeni posnetki zadobijo legitimen in dobrodošel prizvok, predvsem kot kuriozum, kako raznoliko glasbo in predvsem koliko glasbe je takrat ustvarjal Springsteen. Paketu, ki je imenitno oblikovan in zapakiran v faksimilu Springsteenovega zvezka z beležkami besedil in raznih opomb, kar je za glasbene zgodovinarje izjemno dragoceno, sta dodana še DVD-ja s koncertom iz leta 1978 (odlično) in prav za to izdajo pripravljenim posnetkom v živo (na odru brez občinstva) odigranih vseh desetih pesmi z albuma Darkness (posnetih v Asbury Parku). Ta dodatek bi mirno pogrešali, saj utrpi podobno škodo, kot se to ponavadi zgodi, ko se umetniki lotevajo ponovnih snemanj svojih starih skladb – to enostavno ni več to, pa če je Springsteen še tako poln energije in bend leta 2010 tehnično boljši kot 1978. Pesmi že vokalno ne izpadejo tako občuteno kot takrat, ko je bil Springsteenov glas občutno bolj rohneč in še ni premogel tolikega countryjevskega twanga, pa tudi (vokalnega) bremena let, ki so se nabrala odtlej, čeprav mu kondicijsko sicer ni česa očitati. Pesmi z albuma Darkness namreč ne zahtevajo teže življenjskih izkušenj (te namreč skozi leta vokal požlahtnijo pri interpretacijah kontemplativnih pesmi), pač pa jezo, s katero se Springsteen, milijonar in šestdesetletnik, ne more več povsem poistovetiti.
Zbirateljska izdaja Darkness bo zato zanimiva predvsem za sladokusce in kompletiste, pa seveda za vse, ki zgodovino popularne glasbe jemljejo resno. Prinaša dve plati Springsteenovega glasbenega obraza, a moramo reči, da mu tista manj lahkotna še vedno bolje pristoji.
