Ko sem leta 1999 začel sodelovati pri oddaji Janeta Webra na Valu 202, sem se spoznal s kitaro in zvokom škotskega kitarista in avtorja Berta Janscha. Na londonski sceni se je pojavil v šestdesetih in objavil precej zanimivih plošč z inovativnimi akustičnimi prijemi. Ko sem dobil v roke novo ploščo dua Doghouse Roses, ki je izšla oktobra 2010, mi je v oči najprej padla referenca na Janscha, ko pa sem poslušal ploščo, bi zraven dodal morda še Martina Carthyja. Seveda je na plošči najti še vrsto drugih pomembnih referenc; pevko Iono MacDonald so primerjali s Sandy Denny, v njenem glasu pa je slutiti tudi Gillian Welch, Sarah MacLachlan in Joni Mitchell iz njenega predjazzovskega obdobja. Ne morem pa si pomagati, da ne bi v izvajanju dua Doghouse Roses slišal tudi občasnih odzvenov klasičnih dosežkov Simona & Garfunkla, Emmylou Harris ter tria Peter, Paul and Mary. Vse to seveda povezano v zanimiv in svojstven glasbeni sveženj, ki je prvič kulminiral na prvencu How’ve You Been (All This Time). »Prekletstvo drugega albuma«, kot mu v diskografskih vodah radi rečejo, se ni izpolnilo, morda tudi zato, ker svoboda v obliki lastne založbe prinaša prenekatere koristi, album pa je tokrat docela avtorski, kar je kar nekako pričakovana poteza. Osrednja rdeča nit albuma je »zgodbarstvo«, ki v sebi združuje oba glasbena pola: škotsko-angleške baladne tradicije in seveda americano, ki se nekako po svoje duhovito demonstrira že z ovitkom plošče. Folk-bluesovska štimunga plošče z nezanemarljivimi ščepci countryja in nekaj perkašna – zdi pa se, da Paul Tasker izkoristi vsako ponujeno priložnost za kak bluesovski izletek (The Rain) – lepo sovpada z zgodbami, ki priklicujejo »ukleta« vzdušja starih angleških balad, prežeta z ljubezensko izkušnjo in svojevrstno bivanjsko stisko. Trouble Gathering, Thunder of the Dawn in The Rain se mi v tem kontekstu (z Woodstockom) zdijo najmočnejši trio (in pol) na plošči. Zaključna The Highwayman priklicuje americano, nekakšen svet Willieja Nelsona, ki pa se na koncu spet spoji z otoškim izročilom, morda baladnega izvora a la Leaving of Liverpool. Izročilo angleške balade, povezane z americano (v zgodovini glasbe, predvsem t. i. popularne, sta precej povezani) je domala neizčrpno in že stari bluesovski pevci so posrečeno rekli, da je treba »stopiti za mulo in orati«. Kakor koli dobesedno ali metaforično že vzamemo to izjavo (in v americani je obojega precej), to velja tudi za prihodnja poglavja Doghouse Roses. Kot kaže po dosedanjih izdajah, navdiha še ne bo zmanjkalo.
