Dve redki radijski oddaji iz Bostona in Filadelfije s prvo inkarnacijo E Street Banda v zasedbi Bruce Springsteen, Gary Tallent, Danny Federici, Vini Lopez in Clarence Clemons prinašata zanimive posnetke; pesmi so sicer našle prostor na prvih dveh Springsteenovih albumih, nekaj pa je takih, ki so ostale v predalu in jih je v studijski različici objavil še v zbirki redkih posnetkov Tracks (1999).
Januarja 1973, ko je nastala prva oddaja, Springsteenov prvi album še ni bil na policah, v času druge oddaje aprila 1973 pa je že pripravljal drugega. Fantje so začeli nekolikanj plašno, čeravno je bil Springsteen takrat že klubska legenda Vzhodne obale, a zato tem bolj zanimivo: z inštrumetalno različico Ellingtonove Satin Doll. Izvedba deluje precej drugače, kot smo te pesmi sicer vajeni z repertoarjev najrazličnejših jazzovskih zasedb po zaslugi zanimivega nabora glasbil od harmonike do tube, kar sicer ni bila redkost v prvih letih E Street Banda, spomnimo se na znamenito Wild Billy’s Circus Story, ki jo Springsteen na pričujoči plošči odigra še z naslovom Circus Story in sicer v obeh oddajah. Medtem ko je Bishop Danced doživela objavo v že omenjeni zbrki Tracks, je Song For Orphans, sicer ena legendarnejših zgodnjih Springsteenovih pesmi, ki naj bi bila na spisku za uvrstitev na prve tri plošče, pa se to ni zgodilo, uradno še vedno neobjavljena.
V obeh oddajah srečamo tudi pesem Does This Bus Stop At 82nd Street s prvega Springsteenovega albuma, medtem ko sta med preostalimi na ploščah pozneje objavljenimi pesmimi še New York Song (pozneje New York Serenade) in Spirit In The Night.
»Nočem biti Dylan,« je v zgodnjih letih vztrajal Springsteen, ko so ga zaradi gostobesednosti in spretnosti pri pisanju besedil primerjali z mojstrom. Četudi je v svojih pesmih zgodnji Springsteen, kot svoj čas Dylan, rad predstavljal veliko oseb in na zanimiv način prepletal njihove usode, se zdi, da sta si po tematiki in načinu obdelave bližja s Tomom Waitsem – zgodbe stranskih ulic in spregledanih frikov so namreč jedro njunih (zgodnjih) opusov; medtem ko se je Springsteen pozneje oddaljil od tovrstnega pisanja in svoje postopke poenostavil v bolj neposredni maniri folka in countryja, pa začel predstavljati boj »stereotipne« osebe, Waits ni nikoli zares zapustil »spregledanega« sveta. Verjetno ni treba posebej poudarjati, da je Waits nadvse cenil Springsteenova zgodnja dela.
Radijski oddaji sta na plošči izšli s »tihim žegnom« uradne založbe; vsaj za zdaj še ni bilo govoric o tem, da bi Springsteen poskusil kaj prepovedati, kar je v preteklosti že počel. Škoda pa je, da takih zadev ne počne njegova matična založba, kot denimo pri Dylanu ali zdaj pri Cashu.
