Pet kantavtorjev – Peter Andrej, Dani Bedrač, Andrej Guček, Tadej Vesenjak in Matej Krajnc – razpravlja o liku, delu ter vlogi kantavtorja. Četrtič.
Pisanje besedil (songwriting) in sporočilo oziroma pripoved (storytelling), ki jo peta beseda prenaša, je v kantavtorstvu vedno igralo osrednjo vlogo. Glasbo v tem kontekstu mnogi dojemajo kot deklo besedam oziroma kot podstavek za to, da pesem oziroma njena sporočilnost lažje in bolj intenzivno, celostno nagovori poslušalca. Pa vendar vsaka kantavtorska pesem še ni poezija, še manj vsaka popevka kantavtorski masterpiece. So kantavtorska besedila bližje poeziji ali popevki? Kje je meja?
Glede na to, da v repertoarju domačih kantavtorjev (z izjemami) prednjačijo lirična, introvertirana, intimna besedila me zanima, kakšno je razmerje med intimnimi pripovedmi in bolj angažiranim pristopom v vašem ustvarjanju? O čem pravzaprav pripovedujejo vaše pesmi?
Peter Andrej:
Zgodi se, da kaka pesem potrebuje komaj kaj glasbe in obratno. Včasih je katera od njiju tako močna, da se mora druga umakniti – odvisno, za kaj gre. Vsaka beseda v osnovi že sama zveni, zgodba pa dobiva nek ritem. Ta val moraš samo zajahati. Sicer pa ni pravila. Do popevke nimam predsodkov, mi pa ta scena ne diši. Z Vasjo (Vasja Eigner iz skupine Lauženki – op. K.J.) sva šla poleti stavit, da vsak od naju napiše en hit do konca leta. Nimam več prav dosti časa. Za intimo, ki jo je v muziki dosti, je najbolje, da je “oblečena”. Drugače se prehladi. In potem se začne od nje cediti in dobimo limonade. Ustvarjalni pristop, kjer je intima zelo angažirana in angažma zelo intimen, se mi zdi takorekoč idealen. Za to se velja truditi noč in dan!
Dani Bedrač:
Ko sem še delal z bendom Kladivo, konj in voda, sva s (so)avtorjem in aranžerjem skupine, žal že pokojnim Srečkom Lavbičem, dorekla koncept glasbenega dela skupine, ki zame še danes velja. Oprla sva ga na mojo poezijo, ki ji glasba služi kot (enostavna in spevna) podlaga, ji dočara specifično vzdušje oziroma prostor, v katerem ta poezija (za)živi in preživi v novi luči, hkrati pa lahkotneje in globlje nagovori poslušalca. Čisto nekaj drugega je poezijo slišati skozi glasbo, kot pa jo brati iz knjig. V mojem primeru ni meje med besedili in poezijo. Ker sem predvsem pesnik (in morda manj kantavtor), so moja besedila poezija. Ta je bila objavljena v literarnih revijah, v oddajah o poeziji, v mojih knjigah. Moja poetika je nastajala pod vplivom starejših evropskih pesnikov (Blake, Rimbaud, Baudelaire) in sodobnih ameriških avtorjev (Dylan, Cohen, Morrison …), zato sta vanjo (vsebinsko) vpeta tako intimizem kot protestništvo. Slogovno pa sem najbrž še najbližje nadrealizmu in psihedeličnim trendom.
Matej Krajnc:
Pri meni gre za kombinacijo obojega. Imam precej intimnih pesmi, a prav toliko tudi angažiranih, čeprav se na prvi pogled morda ne zdi tako. Eno so “pesmi, ki kažejo s prstom”, torej priložnostne protestne pesmi, ki koristijo vsakdanu, medtem ko v nabor angažirane poezije, ki preživi obdobje, bolj sodijo intertekstualne variacije na določeno temo, zabeljene s satiro. Sam se trudim predvsem v tej smeri.
Kantavtorska besedila ne bi smela težiti k popevkarstvu, čeprav imajo tudi refrene, a vsaka pesem, ki ima refren, še ni popevka. Tudi če si jo požvižgavaš in če gre zlahka v uho, še ne pomeni nujno, da gre za popevko. Popevka naj bi bila lahkotnejša po vseh plateh, ne samo po lezenju v uho. Nekatere so boljše, druge slabše – festival Slovenska popevka je bil s tega stališča na začetku bolj šansonski festival. Če pa je “popevka” vse, kar popevaš, potem je pesem drugačna. Moja poezija premore precej refrenov, a bi jo težko imel za popevkarsko. Nekaj časa sem (med leti 1994-2002) pisal tudi lahkotnejša besedila, malo za vajo v slogu, malo zaradi razbremenitve lastnega aspekta na svoje ustvarjanje, a sem kmalu ugotovil, da mi ni do tega, čeprav sem na odru znal biti tudi zabavljaški. Mi je ustrezalo, včasih sem rad teatralen, to imam v sebi. Zdaj te potrebe nimam več “pod nujno”. A tudi vsaka teatralnost ni nujno lahkotna in na prvo žogo. Nekateri pravijo, da bi bile določene moje pesmi lahko uspešnice, da gredo v uho. Nimam nič proti, če gredo, saj to ne zmanjšuje njihove poetične vrednosti. Imel sem popevko tedna na Valu 202 (leta 2008), ženi sem napisal zabavno variacijo na Levstikovo Lenka se šeta, pa vendar je tudi tu v ozadju intertekstualnost, čeprav je rezultat lahkotnejši. Navsezadnje je tudi Springsteen navduševal množice z Born In The USA, ki niti slučajno ni lahkotna in ne popevkarska, ne glede na prvi vtis. Podobno velja za Dylanovo Like A Rolling Stone, Yesterday in Eleanor Rigby Beatlov, Satisfaction Stonesov itd. V obdobju, ko sem sodeloval v bendu Agencija Rokenrol, sem imel pesmi na prvo žogo kot so Ljubezen boli, Modro nebo, Vedel sem, Menda ne boš šla oblečena spat, iz čiste nepretenciozne zabave. Igrali smo jih sicer precej, a to je bilo v bendovskem oklepu, kot sprostitev, ki sem si jo dovolil. Dajem jih v podoben predal kot Dylanovo Nashville Skyline. Dovoljeno nam je torej tudi to, sicer pa to ni in ne sme biti srž opusa. Zgolj kot dokaz, da se včasih ne smemo jemati preresno.
Moje pesmi govorijo predvsem o stvareh, k jih poznam; opazujem, kaj se dogaja okrog mene in o tem pišem, pa recite temu angažiranost, refleksija, intima, udarnost, kar koli. Gotovo je v vsej stvari tudi nekaj zeitgeista (ena mojih novejših plošč ima tak naslov, ki pa je med drugim mišljen tudi rahlo satirično), a ta je presežen z načinom, kako se pisanja lotevam. Omenjal sem že intertekstualne postopke, satiro, izogibam se klišejem in znotraj rim iščem nove postopke; tudi klišejska rima ima lahko svež kontekst, zato jih tako tudi jemljem – kot kontekst. Izhajam iz klasičnega pesništva, sonetistike; po izobrazbi sem verzolog, že pred kantavtorstvom sem izdajal pesniške zbirke in dobil tudi nekaj nagrad za pisanje. Torej je moj kontekst malce drugačen. Poslušam pa marsikaj, od popevk do bluesa, jazza, folka, countryja, klasike.
Andrej Guček:
Mislim, da je že samo vprašanje oziroma iskanje meje med poezijo in popevko nekako napačno zastavljeno, saj samo sebi odgovarja. Meja je v tem, da se pesem bolj ali manj približuje eni ali drugi, vendar če ju doseže, ni več kantavtorska peta beseda. Skratka, bolj pomembno je, da sta obe kantavtorski in da je njuna glavna značilnost peta beseda avtorja. Izdajanje pesmi kantavtorjev v pesniških zbirkah se mi je vedno zdelo priskutno in nepotrebno. Glasba je namreč nujni konstitutivni del kantavtorjevih besed, najsi bo Dylanovih, Cohenovih ipd. Sicer pa bodo lovci na zaslužek njihove knjižne zbirke vedno izdajali.
Osebno so mi najbližje intimne pripovedi, ki v sebi nosijo naboj, prikrito bombo, ki se skriva za lirično tančico in nosi univerzalni pečat, poanto. Iskanje meje med tem koliko se dvigniti, da kljub temu, da slabo vidim hiše, še lahko opišem mesto.
Tadej Vesenjak:
Ker težko in brez pravice sodim in razmišljam v imenu drugih, lahko govorim le v svojem imenu. Moj pristop je folk-bluesovski, akordi ki jih preigravam so preprosti in to namenoma, saj mi to omogoča večjo osredotočenost na interpretacijo besedila. Seveda pa je znotraj teh 10-15 akordov ogromno različnih variacij prijema in ritma, čemur bi lahko rekel “morje v eni kapljici”. Besedila se dogajajo spontano, vzporedno s spoznanji, doživetji in posledičnim razmišljanjem, kot naraven odziv na stanje v ali ob meni. O obliki besedila pa naj dodam, da ne maram “črev” in dolgovezenja, kar se pa metaforike tiče, pa sem moral spremeniti priučeni pristop, saj večinoma pišem in pojem v prleškem narečju, ki ima nekatere lastnosti, katerih zborna slovenščina nima. Značaj jezika je bolj direkten in manj poetičen v smislu metaforike. Če poskusiš s podobnim pristopom, kot je značilen za zborni jezik, zveniš nekako narejeno. To je vendarle govorica preprostega delavsko-kmečkega človeka, ki je v svojem izražanju konkreten in nedvoumen! Tu ni veliko prostora in razumevanja za filozofijo, ker pa je tudi glasba preprosta, se potem to skupaj bolje “uleže”.
Kantavtorska bitja in žitja:
PETER ANDREJ
Peter Andrej je pesnik in pevec, glasbenik in glasbeni producent. Začel je v osemdesetih kot član »legendarnih Lauženkov iz nahkastla«, ki so s svojo mešanico glasbenih balad in parodij rogovilili po Štajerski. Pohorske poti leta 1994 izidejo na kaseti (CD izide 2003) kot uglasbena poezija Janka Glazerja, znamenitega Rušana, s spremno besedo maestra Bojana Adamiča na zavihku. Sledijo: Hiša iz kart, uglasbeni songi Borisa A. Novaka (Rumlkukl 1988), Valovanje (Litera & Cezam, 2003), sodelovanje s pesnico Eriko Vouk, uglasbeni pesniki na plošči Povabilo na čaj (Klub KU – KU 2006). Libero (Klub KU-KU, 2009 – producent Drago Mlinarec) požanje odlične kritike, Ciproš (Klub KU-KU, 2010) je v znamenju sodelovanja s quintetom Piazzolleky. Sledi solo plošča Tujec, uglasbene pesmi Augusta Pavla (Pavlova hiša, 2011). Piše tudi glasbo za gledališče, lutkovne predstave, od 2008 pa ustvarja Festival Pohorska pravljica. Od leta 2003 je producent mednarodnarodnega Festivala kantavtorstva – Kantfest.
Spletna stran: http://www.myspace.com/peterandrejband
DANI BEDRAČ
Je predvsem pesnik, svojo poezijo pa že od nekdaj izvaja tudi v glasbeni obliki. V preteklosti je to počel v skupinah (Kladivo, konj in voda, Shithead Folk trio, Aletheia idr.), zadnji dve leti pa v glavnem nastopa kot kantavtor. Je tudi nekdanji ustanovitelj in sedanji programski vodja tradicionalnega Festivala akustične glasbe v Žalcu. Izdal je več pesniških zbirk in nosilcev zvoka, pisal pa je tudi glasbo za gledališče in razne plesne skupine. Kot kantavtor poleg samostojnih koncertov nastopa tudi na literarnih večerih, na otvoritvah razstav in podobnih dogodkih. Dani je pravkar izdal tudi EP, ki ga lahko poslušate na tej povezavi.
Spletna stran: http://bedrun.blog.siol.net
Facebook: http://www.facebook.com/Bedrun
MATEJ KRAJNC
S kantavtorstvom se ukvarja od leta 1992, ko je začel uglasbovati lastno poezijo in nastopati z repertorjem gospela, bluesa in countryja. Leta 1998 posname prvo ploščo, koncertno gospelovsko Glory And Honor, naslednje leto sledi avtorski album Na prvem ovinku. Med 2002-10 posname niz plošč z uglasbljeno poezijo, ki jo vidni glasbeni kritiki in uredniki (Weber, Poštrak, Longyka) umestijo med vrhunce slovenskega avtorstva. Dvakratni gost oddaje Izštekani, sodelavec Kantfesta, projekta RPP (Rokerji pojejo pesnike). V letih 2008 in 10 sodeluje tudi pri projektu Vala 202 Imamo dobro glasbo. Šest let dela na Radiu Slovenija kot pomočnik v Oddaji Janeta Webra. Leta 2010 začne sodelovati s hrvaško založbo Slušaj najglasnije!, kjer med 2010-11 izda osem plošč, soustanovi zasedbo Brem, nastopi na Festivalu šansona, že več kot desetletje pa deluje tudi kot glasbeni publicist, zgodovinar in prevajalec opusov vidnih popularnih glasbenikov.
Spletna stran: www.matejkrajnc.com
ANDREJ GUČEK
Z glasbo se je začel ukvarjati v mali šoli, ko je začel obiskovati pouk violine. Kasneje je instrumentarij razširil na akustično in električno kitaro, klavir in orglice. Prvi začetki delovanja v skupini Hiša segajo v leto 1981, vendar je delovanje kmalu za deset let zamrlo. V tem obdobju je igral v različnih rock in pop zasedbah doma in v tujini. Od 1991 do 2011 je s skupino Hiša izdal deset albumov, za sedem studijskih plošč pa je napisal avtorsko glasbo in besedila. Leta 2010 je izšel njegov akustični kantavtorski prvenec Temne zore.
Spletna stran: www.andrejgucek.com
Facebook: http://www.facebook.com/profile.php?id=716006033&ref=tn_tinyman
TADEJ VESENJAK
Je kantavtor, ki v prleščini misli, “guči” in poje. Njegova besedila so izpovedna, življenjska, družbenokritična in humorna, njegova glasba pa je mešanica folka in bluesa z močnim rokovskim pridihom. Je petkratni nagrajenec kantavtorskega festivala Kantfest v Rušah in udeleženec festivalov LENT 2007, 2008, 2009. Nastopil je na večeru šansona La vie en rose, prejel nagrado za najboljše besedilo na festivalu Pesmi o vinu v Ormožu (2009) za pesem »Ostani še malo«, bil pa je tudi gost Jureta Longyke v oddaji Izštekani. Leta 2008 je v samozaložbi izdal album Samo mrtve ribe plavajo s tokom, ki bo v letu 2012 izšel tudi uradno, z bonus posnetki.
Spletna stran: www.myspace.com/kantavtor
