Štirje kantavtorji in ena kantavtorica – Xenia Jus, (Boštjan) Narat, Leon Matek, Andraž Polič in Marko Grobler razpravljajo o liku, delu ter vlogi kantavtorja. Prvič.
Javnost vas pozna kot kantavtorje – tako vas namreč naslavljajo mediji, organizatorji koncertov, publika. Ste torej tisti, ki pišejo pesmi, jih pojejo in se spremljajo na inštrument, kot pove najbolj splošna definicija kantavtorstva. Je to zadovoljiv opis tega, kaj pomeni biti kantavtor/ica? Namreč, medijska podoba kantavtorja zna biti sila pavšalna in nereflektirana, romantična vizija samotnega lirika in/ali protestnika prav tako. Kakšno mesto v tem svetu, v tej družbi, tukaj in zdaj, zasedate kot kantavtorji?
Xenia Jus:
Kantavtorstvo je literarni hibrid, ki je poleg notranjega ritma besedi dodal zvok. Opredeliti pojem kantavtorstva kot prepevanje pesmi ob spremljavi inštrumenta je z vidika ustvarjanja naravnost bebava, a na žalost nujna formalna potreba, če želimo da »naš jezik« razumejo tudi možgani državnih uradnikov. Kot vemo in kot so pokazale raziskave, potrebujejo nekateri človeški možgani za analizo situacije več časa. Možgani aktualne birokratske mašinerije na primer potrebujejo mnogo več časa, kot ga imam jaz odmerjenega za življenje. Zato se mi zdi, da je vsak trenutek, ki je izkoriščen za prenos osebnega sporočila ljudem, najpomembnejša točka bivanja na tem planet. Ker na tem planetu usodo človeštva krojijo križevi lovci, je narava poskrbela, da smo se pojavili lovci na križeve lovce. In ni jih malo, ki se nas zato izjemno bojijo. Upravičeno…
Narat:
Bom poizkusil z manj resno opredelitvijo – recimo da je kantavtor tisti, ki čuti manično potrebo po tem, da se izpoveduje. Patološkost njegove potrebe je v tem, da svoje izpovedi ne hrani za najbližje, za terapevta ali na primer župnika, ampak jo hoče deliti z vsemi, ki so ga pripravljeni poslušati. Zame je pisanje in izvajanje pesmi emocionalni striptiz, razgaljanje; oder, na katerem ni golote, pa je povsem nezanimiv.
Leon Matek:
Kantavtor – avtor in izvajalec v eni osebi – z uglasbljeno besedo drži ogledalo družbi, čuti, razmišlja, ljubi, prezira, šepeta, kriči in svojo človeško izkušnjo deli z drugimi. Koliko in kako me priznava družba, ki je v svojem hitenju in potrošništvu postala neznansko površna, je zame drugotnega pomena. Vsekakor pa se mi zdi absurdno, če ne že kar grozljivo, da je v interesu poneumljanja ljudi (človek naj kupuje, ne pa razmišlja, kajne?), medijski prostor izrinil na rob umetnike na račun bitk talentov in ga-ga resničnostnih šovov.
Andraž Polič:
Odgovor na prvo »vprašanje«, ki ima vsaj nekaj realnih trditev in kar nekaj podvprašanj, zahteva kulturološki esej z analizo sodobne družbe in kulture. Splošna definicija, ki izhaja iz imena kantavtor, drži, medijsko in individualno pa se seveda modificira. Meni pomeni predvsem dejavnost: pisanje in glasbeno izvajanje pesmi v različnih okoljih, kjer poskušam komunicirati s publiko. To je predvsem ustvarjalna praksa in strast, ki svoje delovanje reflektira po sili razmer. Čeprav so dostikrat besedila prav »razmislek in kritika« družbenega stanja, pa je zame – kot je nekje rekel tudi Bob Dylan – to umetniški eros in ne politični projekt. Dejansko imamo tip trubadurskega-intimnega lirika kot na primer Tomaž Pengov, Leonard Cohen in protestnega angažiranca kot sta Marko Brecelj ali Bob Dylan, če ostanem pri izjemnih ikonah starejše generacije. V vsakem primeru pa vidim svojo pozicijo v svetu zmeraj najprej kot pozicijo »do sebe«, ki temelji na človeških vrlinah in človeški etiki, ki jo skušam skozi umetnost posredovati med ljudi. To je »boj« s samim seboj. Ko vidiš, da si nagovoril sorodno dušo, je hvaležnost vzajemna in to je osnova. Ostalo so zgolj imaginarne fantazme.
Marko Grobler:
Moram priznati, da sploh nisem razmišljal o tem, kaj sem, dokler se nisem prvič prijavil na kantavtorski festival. Sem nekdo, ki piše, poje in igra svoje pesmi. Niti ne pesnik, niti ne pravi glasbenik, ampak nekaj vmes. Če je to kantavtorstvo, sem pač kantavtor. Wolf Biermann, nemški kantavtor, je nekje na začetku 60-tih iskal izraz za to, kar počne, saj v nemščini takrat še ni bilo izrazov kot »poet-chanteur« ali »song-writer«. Tako je iz izraza »Stückeschreiber« (pisec iger), ki ga je uporabljal njegov vzornik Brecht, izpeljal skovanko »Liedermacher«, ki se jo v nemškem govornem področju uporablja še dandanes. S kančkom ironije je Biermann razložil, da je to nekdo, ki sicer ne zna peti, ampak tudi kitare ne zna dobro igrati. Lani smo se v Ljubljani na okrogli mizi pogovarjali o kantavtorstvu, o tem kaj smo in kam gremo. Pa nismo ugotovili ne eno ne drugo. Današnji povprečni glasbeni konzument je prenasičen z raznoraznim zvočnim balastom, in je to sprejel kot nekaj vsakdanjega – kot nakup v trgovskem centru. V resnici je vsega tega sit, boli ga glava in potihem sanja o nečem drugem. Verjamem, da bo nekoč obsedel in si zaželel ob kozarcu dobrega vina poslušati nekoga, ki bo igral na kitaro in pel svoje pesmi, ki bodo govorile o tem, kar tudi njega teži, jezi in kar resnično ljubi.
Kantavtorska bitja in žitja:
XENIA JUS
Ksenija Jus je kantavtorica, skladateljica in pesnica. »Avtorski jezik vsakega posameznika, je poezija svobodnega človeka. V odsotnosti strahu je človeški obraz prijaznejši«, pravi, ko opisuje valovanje časa, ki ga živi. Nekatere njene pesmi so prevedene v nemški, angleški, bolgarski, poljski, češki, slovaški, bosanski ter srbski jezik. Izdala je sedem avtorskih literarno – glasbenih albumov. Trenutno s svojim dolgoletnim glasbenim prijateljem Gregorjem Cvetkom pripravlja osmi studijski izdelek z naslovom Čuvaji ognja. Ustvarja še avtorsko glasbo na gledališkem in video področju. Kot angažirana literarna in glasbena ustvarjalka ter kulturna aktivistka si skupaj z ekipo Kantfesta prizadeva za promocijo sodobnega slovenskega kantavtorstva doma in v tujini. Živi in ustvarja v Ljubljani.
Spletna stran:
http://www.hexenya.com/
NARAT
Boštjan Narat je filozof, glasbenik, kantavtor, avtor in izvajalec scenske glasbe. S skupino Katalena, ki jo je ustanovil leta 2001, je v desetih letih izdal pet studijskih albumov. Ploščam (Z)godbe, Babje leto, Kmečka ohcet ali tretji prispevek k slovenski blaznosti ter Cvik cvak! je v letu 2011 sledila Noč čarovnic. V letu 2010 je izdal samostojni prvenec z naslovom Strah je odveč, letos spomladi pa je pri svojem novem kantavtorskem projektu združil moči z izkušenimi glasbenimi sopotniki – Matevžem Kolencem, Polono Janežič, Jeleno Ždrale in Blažem Celarcem, s pomočjo katerih je nastal album Konec sveta vedno pride nenapovedano. Kot avtor glasbe za gledališče je med drugim sodeloval z Janezom Janšo, Branetom Potočanom, Edwardom Clugom, Valentino Turcu, Tatjano Peršuh, Tomažem Štruclom, Juretom Novakom in Maretom Bulcem.
Spletna stran:
www.myspace.com/naratbostjan www.facebook.com/narat.bostjan.fanpage
LEON MATEK
Leon Matek je kantavtor in filmski ustvarjalec. Na domačem glasbenem prizorišču je prisoten že iz časov skupine Prepozno za krokodile, ki je delovala že v 80. letih. Sredi 90. je z Mirkom Seškom ustanovil legendarno skupino Juhej in Vuhmepiš, s katero je posnel tri albume – Spohane viže 1997; V rož’cah 2001) ter Med dvema ognjema 1999, ki je prejel Zlatega petelina za najboljši folk/etno album leta. Od leta 2003 do 2006 je s harmonikašico Minko Đonlić muziciral v duetu LeonzMinko. V zadnjih letih se posveča predvsem samostojnemu kantavtorskem ustvarjanju, katerega plod sta kritiško cenjena albuma – Zrno (2008) in Most (2011). V svoji glasbi se spogleduje z raznolikimi tradicionalnimi ritmi in melodijami (igra tudi na saz), z ljubezensko liriko in tudi družbeno kritiko, ki jih prevaja v sodobne urbane kontekste.
Spletna stran:
www.myspace.com/leonmatek, www.facebook.com/leon.matek.5
Leon bo 25.8. nastopil na Festivalu akustične glasbe v Grižah pri Žalcu.
ANDRAŽ POLIČ
Andraž Polič je pesnik, glasbenik, skladatelj in igralec. Od leta 1992 je ustvaril glasbo za več kot deset gledaliških predstav doma in v tujini ter za nekatere filme. Leta 2002 je ustanovil elektro-akustično skupino Hamlet express, ki temelji na njegovih besedilih ter avtorski glasbi anarho šansona in je do danes izdala tri albume (Moje mesto, 2003; Libanonski tango, 2005; Živi, 2011). Kot vokalist sodeluje pri projektu Odpeti, v Pragi pa nastopa v duetu Duo La Boheme z Natašo Burger ter v jazz kvartetu Anima. 2010 je uglasbil pesmi Esada Babačića in skupaj z njim ustanovil ekoglasbeno komuno Via poetica. Objavil je že enajst pesniških zbirk, njegove pesmi pa so prevedene v mnoge tuje jezike. Živi in ustvarja v Ljubljani in Pragi.
Spletna stran: www.myspace.com/hamletexpress
To poletje ga lahko ujamete na koncertih doma in v tujini – julija v Vodnikovi domačiji ter v Škucu (27.8.), 1. septembra na Krka festivalu (z Via poetica), 19. 9. pa bo s Hamlet Express gostoval v oddaji Izštekani na Valu 202. Avgusta bo z duom La Boheme koncertiral na Češkem in Poljskem.
MARKO GROBLER
Marko Grobler je anglist, germanst in glasbenik. Leta 1999 je ustanovil skupino Ezl ek s katero je izdal CD Hitim zgubljen skoz’ mesto, po razpadu skupine nadaljuje samostojno glasbeno pot. Trikrat je nastopil na Kantfestu in prejel 1., 2. in 3. nagrado. Sodeloval je s pesnikom in pisateljem Ferijem Lainščkom. Plod tega sodelovanja je monografija o Prekmurju in zgoščenka z naslovom Občutek za veter. Ustvaril je glasbo za lutkovno igro Dušana Šarotarja Mali Ribič in prispeval glasbo za dokumentarni film Občutek za veter režiserke Maje Weis ter za film Mariborska dvorišča. Aprila 2011 je izdal prvo samostojno zgoščenko z naslovom Iz dneva v dan pri založbi Celinka. Nastopa na različnih festivalih in koncertnih prizoriščih (Festival Lent, Godi bodi, Musica, Carniola, Globoka grla, festival Šansona, La vie en Rose).
Spletna stran: www.markogrobler.com
Marka Groblerja to poletje lahko slišite na festivalu Lent (4.7. – Jurčkov Oder), dan kasneje v Žalcu (atrij Savinove hiše), 24. avgusta pa v Grižah pri Žalcu na Festivalu akustične glasbe – FAG.
