Štirje kantavtorji in ena kantavtorica – Xenia Jus, (Boštjan) Narat, Leon Matek, Andraž Polič in Marko Grobler razpravljajo o liku, delu ter vlogi kantavtorja. Prvič.
Novi in cenejši načini produkcije ter posredovanja glasbe so v desetletjih po drugi svetovni vojni povzročili razcvet popularne glasbe, med drugim tudi kantavtorstva. Danes se prav tako zdi, da – vsaj v Sloveniji – doživljamo kantavtorski »comeback«. Tadej Vesenjak je pred časom v identični rubriki Nove Muske izjavil, da malone že vsaka vas premore (vsaj) enega kantavtorja. Zakaj so prav ta čas, ta prostor, ta »klima« tako ugodni za kantavtorstvo? Spodbijate ali potrjujete mit, da kantavtorji/ce najbolje uspevajo v recesijskih oziroma kriznih časih? Ali morda lahko (že) govorimo o kantavtorski sceni, morda celo o kantavtorski skupnosti?
Xenia Jus:
Kreativni kantavtorski vrvež, ki v Sloveniji od leta 2002 postaja utečena in za marsikoga prototipna oblika samoorganiziranosti, ima že desetletje spodobno urejeno literarno-glasbeno križišče v obliki Kantfesta. Bolj kot »klic viharnega časa pred nami«, je na nastanek »kantavtorske skupnosti« vplival razvoj danes že mednarodnega kantavtorskega festivala, ki ob koncu prvega desetletja doživlja preobrazbo v literarno-glasbeno institucijo, ki je in ostaja neuradno pribežališče intelektualcev, ljubiteljev poezije, svobode in glasbe. Govoriti o tem, česa ni, je naloga tistih, ki so odločeni, da bodo iz zemljevida nastajajoče nacionalne kulture izbrisali na tisoče glasov in slik sodobnega ustvarjanja… No, sporočilo je jasno: ne bo jim uspelo! Minute slave v smrtnem strahu trgajo še zadnjo platnico iz knjige krutosti, ki so jo živeli. A kot sem dejala – že bežijo, salonske muhe surovega sistema in krvavi odiralci človeških duš. Prihaja čas mogočnih lovcev – svobodnih ljudi.
Narat:
Če sem spet malo manj resen – kantavtorstvo je v času recesije uspešno zato, ker je poceni. One-man-band pomeni en honorar, en topel obrok in ene potne stroške. Sicer je pa beseda skupnost malce močna, scena pa gotovo obstaja in ima ogromno skupnih točk. Tista, ki mi v tem trenutku prva pade na pamet, je, da kantavtorji (vsaj slovenski oziroma vsaj tisti, ki jih poznam osebno) ne znajo razmišljati poslovno, kar se mi zdi v svetu in času, v katerem živimo, ena največjih kvalitet, ki jih lahko premore ustvarjalec.
Leon Matek:
Resnično se je v Sloveniji zadnja leta zgodil kantavtorski bum, za kar gre po mojem največja zasluga prvemu kantavtorskemu festivalu Kantfest, ki na svojem odru vsako leto gosti kopico kantavtorjev iz vse Slovenije. Izkazalo se je, da imamo v resnično veliko zanimivih in kvalitetnih avtorjev. Poleg tega smo se kantavtorji v zadnjem času začeli družiti na skupinskih nastopih. Energija na teh nastopih/druženjih je izrazito pozitivna, prijateljska in netekmovalna, zato bi lahko govorili o nastajajoči skupnosti. Če seveda ne bo prevladal ego posameznikov.
Andraž Polič:
Kantavtorstvo ima korenine (če malo karikiram) že od grške civilizacije in renesančnih trubadurjev-žonglerjev-bardov in segajo do snemalnih zapisov ter medijev, ki so mu omogočili masovni razcvet. Recesijski mit le deloma drži (ker spodbuja umetniški protest); vsekakor pa velja, da je v izhodišču (pesem, inštrument, izvajalec) kantavtor popolnoma sam, bolj ranljiv in izpostavljen kot »bleščeča« mašinerija popularne glasbe. Zato je veliko bolj zavezan iskrenosti, avtentičnosti ter izpovednosti. Ta želja po iskreni izpovedi je tista, zaradi česar bo kantavtorstvo vselej aktualno, četudi obstaja ničkoliko trendov in glasbenih slogov. V zvezi z zgoraj omenjenim lahko govorimo tudi o slovenski kantavtorski skupnosti, ki je v moj spomin stopila z delovanjem Kanta-festa pred desetimi leti, kjer sem tudi nastopal. Sam pa se nimam za pripadnika nobene »scene«, čeprav to še ne pomeni, da določene dejavnosti in umetnikov ne podpiram. Vsekakor v ideji in izhodišču podpiram kantavtorstvo, ker mi to (tudi v mojem osebnem spominu) predstavlja tisti osnovni »poiesis«– ustvarjalni vzgib po lastnem svobodnem izražanju, ki ni ujeto v ideološke aparate države in raznorazne sistemske prisile.
Marko Grobler:
Če ne bi bilo neumornega Petra Andreja in ruškega Kantfesta, bi mislili, da gre za neko izumrlo vrsto. Kantavtojev je sicer veliko, ampak teh, ki bi jih res vsakdo poznal, lahko preštejemo na prste ene roke. Pred leti sem v roke dobil posnetke (pokojnega) Zdeneta Vodopivca. Dober je bil, pa skoraj nihče ne ve zanj. Gotovo je še več takšnih. Sicer pa je s kantavtorstvom tako kot s satiro – tudi ta najbolje uspeva v kriznih časih. Če se bo iz tega razvila scena ali kantavtorska skupnost, je odvisno predvsem od kantavtorjev samih. Bolj, ko se bomo povezovali, bolj jo bomo oblikovali. Skupaj bomo zagotovo prodornejši in prepoznavnejši. Konec marca smo bili na srečanju kantavtorjev na Danskem v okviru projekta Playing for Integration. Presenetila me je povezanost tamkajšnjih glasbenikov. Med drugim vsaj enkrat ali dvakrat letno za teden dni najamejo kočo, kjer si izmenjajo izkušnje, pesmi, ideje. Iz takšnega sodelovanja zagotovo nastane kaj dobrega.
Kantavtorska bitja in žitja:
XENIA JUS
Ksenija Jus je kantavtorica, skladateljica in pesnica. »Avtorski jezik vsakega posameznika, je poezija svobodnega človeka. V odsotnosti strahu je človeški obraz prijaznejši«, pravi, ko opisuje valovanje časa, ki ga živi. Nekatere njene pesmi so prevedene v nemški, angleški, bolgarski, poljski, češki, slovaški, bosanski ter srbski jezik. Izdala je sedem avtorskih literarno – glasbenih albumov. Trenutno s svojim dolgoletnim glasbenim prijateljem Gregorjem Cvetkom pripravlja osmi studijski izdelek z naslovom Čuvaji ognja. Ustvarja še avtorsko glasbo na gledališkem in video področju. Kot angažirana literarna in glasbena ustvarjalka ter kulturna aktivistka si skupaj z ekipo Kantfesta prizadeva za promocijo sodobnega slovenskega kantavtorstva doma in v tujini. Živi in ustvarja v Ljubljani.
Spletna stran:
http://www.hexenya.com/
NARAT
Boštjan Narat je filozof, glasbenik, kantavtor, avtor in izvajalec scenske glasbe. S skupino Katalena, ki jo je ustanovil leta 2001, je v desetih letih izdal pet studijskih albumov. Ploščam (Z)godbe, Babje leto, Kmečka ohcet ali tretji prispevek k slovenski blaznosti ter Cvik cvak! je v letu 2011 sledila Noč čarovnic. V letu 2010 je izdal samostojni prvenec z naslovom Strah je odveč, letos spomladi pa je pri svojem novem kantavtorskem projektu združil moči z izkušenimi glasbenimi sopotniki – Matevžem Kolencem, Polono Janežič, Jeleno Ždrale in Blažem Celarcem, s pomočjo katerih je nastal album Konec sveta vedno pride nenapovedano. Kot avtor glasbe za gledališče je med drugim sodeloval z Janezom Janšo, Branetom Potočanom, Edwardom Clugom, Valentino Turcu, Tatjano Peršuh, Tomažem Štruclom, Juretom Novakom in Maretom Bulcem.
Spletna stran:
www.myspace.com/naratbostjan www.facebook.com/narat.bostjan.fanpage
LEON MATEK
Leon Matek je kantavtor in filmski ustvarjalec. Na domačem glasbenem prizorišču je prisoten že iz časov skupine Prepozno za krokodile, ki je delovala že v 80. letih. Sredi 90. je z Mirkom Seškom ustanovil legendarno skupino Juhej in Vuhmepiš, s katero je posnel tri albume – Spohane viže 1997; V rož’cah 2001) ter Med dvema ognjema 1999, ki je prejel Zlatega petelina za najboljši folk/etno album leta. Od leta 2003 do 2006 je s harmonikašico Minko Đonlić muziciral v duetu LeonzMinko. V zadnjih letih se posveča predvsem samostojnemu kantavtorskem ustvarjanju, katerega plod sta kritiško cenjena albuma – Zrno (2008) in Most (2011). V svoji glasbi se spogleduje z raznolikimi tradicionalnimi ritmi in melodijami (igra tudi na saz), z ljubezensko liriko in tudi družbeno kritiko, ki jih prevaja v sodobne urbane kontekste.
Spletna stran:
www.myspace.com/leonmatek, www.facebook.com/leon.matek.5
Leon bo 25.8. nastopil na Festivalu akustične glasbe v Grižah pri Žalcu.
ANDRAŽ POLIČ
Andraž Polič je pesnik, glasbenik, skladatelj in igralec. Od leta 1992 je ustvaril glasbo za več kot deset gledaliških predstav doma in v tujini ter za nekatere filme. Leta 2002 je ustanovil elektro-akustično skupino Hamlet express, ki temelji na njegovih besedilih ter avtorski glasbi anarho šansona in je do danes izdala tri albume (Moje mesto, 2003; Libanonski tango, 2005; Živi, 2011). Kot vokalist sodeluje pri projektu Odpeti, v Pragi pa nastopa v duetu Duo La Boheme z Natašo Burger ter v jazz kvartetu Anima. 2010 je uglasbil pesmi Esada Babačića in skupaj z njim ustanovil ekoglasbeno komuno Via poetica. Objavil je že enajst pesniških zbirk, njegove pesmi pa so prevedene v mnoge tuje jezike. Živi in ustvarja v Ljubljani in Pragi.
Spletna stran: www.myspace.com/hamletexpress
To poletje ga lahko ujamete na koncertih doma in v tujini – julija v Vodnikovi domačiji ter v Škucu (27.8.), 1. septembra na Krka festivalu (z Via poetica), 19. 9. pa bo s Hamlet Express gostoval v oddaji Izštekani na Valu 202. Avgusta bo z duom La Boheme koncertiral na Češkem in Poljskem.
MARKO GROBLER
Marko Grobler je anglist, germanst in glasbenik. Leta 1999 je ustanovil skupino Ezl ek s katero je izdal CD Hitim zgubljen skoz’ mesto, po razpadu skupine nadaljuje samostojno glasbeno pot. Trikrat je nastopil na Kantfestu in prejel 1., 2. in 3. nagrado. Sodeloval je s pesnikom in pisateljem Ferijem Lainščkom. Plod tega sodelovanja je monografija o Prekmurju in zgoščenka z naslovom Občutek za veter. Ustvaril je glasbo za lutkovno igro Dušana Šarotarja Mali Ribič in prispeval glasbo za dokumentarni film Občutek za veter režiserke Maje Weis ter za film Mariborska dvorišča. Aprila 2011 je izdal prvo samostojno zgoščenko z naslovom Iz dneva v dan pri založbi Celinka. Nastopa na različnih festivalih in koncertnih prizoriščih (Festival Lent, Godi bodi, Musica, Carniola, Globoka grla, festival Šansona, La vie en Rose).
Spletna stran: www.markogrobler.com
Marka Groblerja to poletje lahko slišite na festivalu Lent (4.7. – Jurčkov Oder), dan kasneje v Žalcu (atrij Savinove hiše), 24. avgusta pa v Grižah pri Žalcu na Festivalu akustične glasbe – FAG.
