Plošče z glasbo za tolkalni ansambel so pri nas redke kot bele vrane. V Muski smo o zadnji znani tovrstni objavi izpod palic slovenskih tolkalcev poročali v začetku leta 2009 (gl. Muska 1–2/2009), ko je svojo prvo ploščo izdal Slovenski tolkalni projekt oz. StoP. Pri nastanku tokratnega izdelka je sodelovala zelo podobna zasedba – Barbara Kresnik, Franci Krevh, Darko Gorenc in Matevž Bajde, vsi člani Orkestra Slovenske filharmonije in zares odlični tolkalci. Pod imenom Filharmonični tolkalni ansambel so izvedli in posneli (razveseljivo) zgolj dela slovenskih skladateljev – Alojza Ajdiča, Antona Kolarja, Domna Jeraše in Tadeje Vulc, medse pa so povabili tudi nekaj gostov, večinoma prav tako članov Orkestra SF. Večino skladb (razen prve in zadnje) je oddirigiral Stephen Loy (Ansambel za sodobno glasbo MD7, Slowind …).
Tolkala so v orkestru res nenavadna sekcija. Poslušalec, ki ga pritegne Orffova znamenita kantata Carmina Burana, ima kar nekaj dela, preden prešteje vsa tolkala, ki jih je skladatelj predpisal v partituri. Po drugi strani pa se npr. pri Mozartu pogosto zgodi, da tolkal v orkestrski zasedbi sploh ni – niti klasicističnega “standarda”, dveh timpanov, ki bi s toniko in dominanto skrbela za bolj barvito zvočno paleto. Tako si glasbeno nepodkovan poslušalec kaj hitro ustvari vtis, da gre pri tolkalih za dva ekstrema – ali so, ali pa jih sploh ni! Dejstvo je seveda, da je tolkal na tisoče, da so stara toliko, kot človeštvo, da nenehno izumljajo nova in nova ter da so jih skladatelji v zadnjih desetletjih začeli šele dobro odkrivati. Zgovorna priča je tudi pričujoča plošča.
Alojz Ajdič je edini skladatelj, ki je na plošči zastopan z dvema skladbama. V skladbi Canto intimo, ki je z letnico nastanka 1996 najstarejša na plošči, valujoče harmonije dveh vibrafonov in marimbe (pozneje se pridružijo še drugi instrumenti) spremljajo violinista Žiga Faganela, ki je nalogo opravil zelo korektno, a ob zanimivem solističnem partu precej fragmentaren kompozicijski pristop pusti medel vtis. Želeli bi si morda kakšen motiv manj, na račun česar bi se dalo bolje razviti ostale zelo obetavne drobce, sploh čarobni uvod in zaključek, ki resnično poskrbita za intimno, misteriozno vzdušje iz naslova skladbe.
Na podobnih temeljih, a bolj efektivno je grajena Noč – pogled v nebo, druga Ajdičeva skladba, ki skupaj s prvo, ki ploščo začne, poskrbi za njen sklep, pri njej pa se je tolkalcem pridružil en naših najvidnejših flavtistov, Aleš Kacjan. Njegov topel, zlasti v nižjih registrih bogato žameten ton ušesa boža z nesluteno lahkotnostjo in več kot očitno je, da je part flavtistu pisan na kožo (jasno, saj je bila skladba napisana posebej zanj). Temna, skrivnostna globina nočnega neba se zasliši zdaj v počasnih arpeggiiranih akordih vibrafona, zdaj v seriji gibkih, hitrih tremolov in introspektivni kadenci flavte, prepleteni z bogatim vibratom, v mističnem donenju uglašenih gongov, pa spet v nervoznem partu tom-tomov – kot nočno nebo, ki je praviloma sicer mirno in sugerira (samo)refleksijo, zna pa se tudi razbesneti in prestrašiti! Na koncu vse skupaj potihne v tako brezhibno izvedenem al niente morendu, da poslušalec tisti zadnji odmev tam-tama morda sliši le še v svoji domišljiji … Ajdičeva Noč ima nedvomno svojo moč!
Že omenjenega Orffa v spomin pač neustavljivo prikličejo Kolarjeve Srednjeveške impresije, bistroumno pisane za tolkala in harfo, ki je imela pogosto mesto tudi na srednjeveških dvorih – seveda v obliki, daleč od sofisticiranosti današnjega koncertnega instrumenta. Uvod v skladbo zazveni kot kakšna še posebej navdušena Orffova etuda za tolkalni ansambel, nekaj taktov se zdi kot citiranih iz priljubljene Kozinove Bele krajine – morda pa gre le za naključje? Harfa (idilična, a vselej precizna in bogato muzikalna Urška Križnik Zupan) vzdušje precej umiri in v zvočno sliko pripelje melanholijo, ki zavlada osrednjemu delu kompozicije, sklepni del pa, ki se sicer (z izjemo zadnje minute) ritmično in melodično nekoliko oddalji od uvodoma prisotnega konvencionalnega srednjeveškega karakterja, učinkovito zaključi te barvite impresije.
Najdaljšo skladbo na plošči, 4-stavčno Suito, je prispeval pozavnist Domen Jeraša in v njej odigral tudi solistični part. Stavki Veselje, Mir, Pričakovanja in Finale zgovorno sugerirajo naravo glasbenega karakterja, poleg tega pa je vzlic mešanja bolj “popularnih” glasbenih vplivov (pop, jazz itd., v knjižici je omenjen celo Avsenik, v glasbi pa je slišno vešče poigravanje z ljudskimi motivi) ta skladba marsikateremu poslušalcu nedvomno najlaže dostopna in čeprav v njej ni najti presežkov, jo bodo mnogi hitro vzeli za svojo – tudi (že obstoječi ali šele bodoči) pozavnisti, ki bodo v njej seveda radi prisluhnili mnogim tehničnim možnostim, ki jih omogoča igranje pozavne; solist namreč preigra cel obseg od pedalnih tonov prek priljubljenih glissandov do hkratnega igranja in petja v instrument.
V popolnoma drugem svetu, kot ga rišeta Jeraša in Kolar, se znajde poslušalec takoj, ko mu v Prisluhih, skladbi Tadeje Vulc za akordeon, tolkala in živo elektroniko, ostri in disonančni akordi crotalesov (glasbilo, podobno zvončkom, le da ima namesto ploščic kovinske diske, uglašene na tone lestvice) brez opozorila ledeno prebadajo zavest. Skupaj z akordeonom (virtuozni Marko Brdnik) in fragmenti ostalih instrumentov si začno slediti in se prepletati disharmonični clustri, sekunde tišine, praskanje in rožljanje, šumenje metlice, udarci po činelah, glasen krik, razbitje kozarca in še marsikaj – vseh presenečenj pač ne smem razkriti! Fascinantna, izvajalsko zelo zahtevna kompozicija je moja najljubša skladba CD-ja in ne morem si pomagati, da se ne bi vprašal, kaj vse lahko od Vulčeve še pričakujemo.
Poleg glasbene vsebine bo canto intimo resnemu poslušalcu in avdiofilu ljuba tudi zaradi očem zelo prijetnega dizajna in fotografske opreme ter informativnega in izčrpnega spremnega teksta. Za konec se vrnite na začetek prispevka in si še enkrat preberite njegov prvi stavek; potem vam bo še toliko bolj jasno, zakaj gre tu pač za antološki material in zakaj je Franci Krevh CD-ju na pot zapisal: “Zelo sem zadovoljen s to zgoščenko. Razkriva, kako enkratni instrumenti v orkestru so tolkala. […] Upamo, da boste na tem popotovanju uživali tako, kot smo mi.” Podpisani pa upam, da Filharmonični tolkalni ansambel ni (bil) zgolj ad hoc projektna zasedba, ki je nastala in ugasnila s posnetjem pričujoče plošče, pač pa da bodo nekoč v prihodnosti ponovno prispevali pomemben kamenček (ali več njih) v mozaik dragocene in maloštevilne zbirke slovenske tolkalne glasbe.
