Štirje kantavtorji in ena kantavtorica – Xenia Jus, (Boštjan) Narat, Leon Matek, Andraž Polič in Marko Grobler razpravljajo o liku, delu ter vlogi kantavtorja. Petič..
Za konec bom parafrazirala Leonarda Cohena, ki pravi, da je glasba zgolj dokaz življenja. Če življenje dobro gori, potem je glasba njegov pepel. Če pobrskate po tem pepelu – kakšno je razmerje med intimnimi, liričnimi pripovedmi in bolj (družbeno) angažiranim pristopom v vašem ustvarjanju? Se za pisanje poglabljate vase ali iščete ideje kje drugje? Kakšno vlogo igra v procesu ustvarjanja in aranžiranja komadov glasba? Jo dojemate kot bistveni element vaše kantavtorske muzike ali kot sredstvo za to, da pesem oziroma njena sporočilnost lažje in bolj intenzivno, celostno nagovori poslušalca? Ali najprej napišete besedilo, za katerega kasneje ustvarite glasbeni aranžma ali teče proces v obratni smeri ali gre morda za sočasno ustvarjanje? Je pisanje (songwriting) težko delo?
Xenia Jus:
Besedam Leonarda Cohena je težko dodati kaj bistvenega. Kar je intimnega, postane skozi besede javno in kar je javno, postane z besedo moje, intimno, tvoje. Domnevam, da imamo vsi, ki ustvarjajamo v polju sodobnega kantavtorstva, svoj jaz. Način ustvarjanja, ustvarjalni bioritem posameznice, posameznika, kolektivnega kantavtorskega, je mnogoteri. Govori nešteto jezikov, slengov, narečij, pripoveduje sentimentalno zgodbo zaljubljencev in kriči zgodbe razčlovečenja, teče v strugah mogočnih besednih rek in tvori neprehodne gorske verige, do katerih najvišjih literarnih vrhov sežejo le redki. Redki so, če se izrazim z besedami Cohena, za katerimi ostane pepel. Če je beseda veter, razpiha pepel med ljudi, ki znajo in želijo slišati. Zato je zame pisanje (songwriting) več kot delo. To je mnogo več kot dokaz življenja. To je življenje samo.
Narat:
Svoje pisanje doživljam kot zgoščevanje. Neka emocija, situacija, premislek se dobesedno zgosti v preblisk, ki je lahko stavek, verz, včasih tudi posamična beseda. Če je zgostitev dovolj močna, se raz-piše v pesem, glasba pa (vsaj v mojem primeru) besedi zelo hitro sledi. Ta proces je seveda delo, sploh post festum, ko se pesem pili in dodeluje, je pa hkrati neverjetno lahkoten, kadar pač steče. Težava pa je seveda v tem, da ga ne moreš izsiliti.
Leon Matek:
Menim, da pravi umetnik izgoreva življenje skozi svojo osebno izkušnjo in je odprt k univerzalnemu. Med njim in njegovo izpovedjo ne sme biti preračunljivosti, sicer je njegova umetnost površna in banalna. Sam v svojih pesmih vedno izhajam iz osebne, intimne izkušnje in se sprehajam med liričnim ter angažiranim polom svoje osebnosti. Glede na to, kako se me življenje v danem trenutku dotika, puščam svojo sled. Glasba in beseda sta v mojih pesmih enako pomembni. Večino besedil iz mene evocira glasba, ki jo običajno ustvarim prej in mi pomaga, da se dvignem na drugo raven zavesti. Naj za konec spregovorim še v pesniškem jeziku: Ta pesem ni hit in ves ta šit, ki skriva se za lažnim bliščem, pesek v oči in medene fraze, srčne skrbi in ekstaze, to ni be-pop, to ni oh in sploh ne gre za good look in denarce. Moja pesem je moja kri, moj žolč, moje kosti, strast, misel, beda in strah, prvi in poslednji dah.…
Andraž Polič:
Se strinjam z Leonardovimi besedami o pesmih kot dokazu življenja in njegovem pepelu. To nam daje estetski in duhovni zanos. Moja ustvarjalna dejavnost na področju glasbe in poezije se giblje med besedami oziroma poezijo, ki zadostuje sama po sebi, ne potrebuje glasbe (oziroma išče glasbeno-ritmične elemente v jeziku), med glasbo, ki je instrumentalna in kjer je vsaka beseda odveč, do spojitve obeh, kar bi lahko imenoval kantavtorstvo (ki ga vključim v širšo zasedbo glasbenikov kot na primer Hamlet express, Via Poetica, La Boheme), kjer pa besedilo in glasba nastajata včasih posebej, včasih istočasno. Vsekakor pa sem bolj lirično-intimen avtor. Ali je to težko delo? Zame ne, ker mi predstavlja vir zadovoljstva. Vsekakor pa je delo in ne lastna zabava, kar je običajen stereotip delodajalcev. Cilj dela je omogočiti človeku dostojno življenje, ne pa nezmožnost preživetja. Poskusite danes preživeti kot kantavtor in odgovor bo – težko delo! How does it feel like a…
Marko Grobler:
Pisanja samega seveda ne jemljem kot težko delo, sicer tega ne bi počel. Težka so obdobja, ko ničesar ne napišeš. Težko je tudi pisati odgovore za intervju. Sam proces ustvarjanja poteka različno, včasih se najprej pojavi melodija, spet drugič najprej besede, velikokrat pa oboje hkrati. Pomebno je seveda oboje, glasba in besedilo – včasih mi eno uspe bolje kot drugo, tu in tam pa se mi celo zdi, da sta tekst in glasba enako dobra. Takrat je to to. Vsaj zame. Pesmi so, kakršne so: intimne, lirične, pripovedne, angažirane, lepe, grde, zanimive, dolgočasne. Vsaka je lahko vse to in vsaka pripoveduje kaj drugega. Nekatere so bolj ljubezenske, druge bolj družbeno-kritične, tretje satirične, tragične, zajebantske, nostalgične. Morda pa vse govorijo o isti stvari in je vsaka na nek način angažirana.
Kantavtorska bitja in žitja:
XENIA JUS
Ksenija Jus je kantavtorica, skladateljica in pesnica. »Avtorski jezik vsakega posameznika, je poezija svobodnega človeka. V odsotnosti strahu je človeški obraz prijaznejši«, pravi, ko opisuje valovanje časa, ki ga živi. Nekatere njene pesmi so prevedene v nemški, angleški, bolgarski, poljski, češki, slovaški, bosanski ter srbski jezik. Izdala je sedem avtorskih literarno – glasbenih albumov. Trenutno s svojim dolgoletnim glasbenim prijateljem Gregorjem Cvetkom pripravlja osmi studijski izdelek z naslovom Čuvaji ognja. Ustvarja še avtorsko glasbo na gledališkem in video področju. Kot angažirana literarna in glasbena ustvarjalka ter kulturna aktivistka si skupaj z ekipo Kantfesta prizadeva za promocijo sodobnega slovenskega kantavtorstva doma in v tujini. Živi in ustvarja v Ljubljani.
Spletna stran:
http://www.hexenya.com/
NARAT
Boštjan Narat je filozof, glasbenik, kantavtor, avtor in izvajalec scenske glasbe. S skupino Katalena, ki jo je ustanovil leta 2001, je v desetih letih izdal pet studijskih albumov. Ploščam (Z)godbe, Babje leto, Kmečka ohcet ali tretji prispevek k slovenski blaznosti ter Cvik cvak! je v letu 2011 sledila Noč čarovnic. V letu 2010 je izdal samostojni prvenec z naslovom Strah je odveč, letos spomladi pa je pri svojem novem kantavtorskem projektu združil moči z izkušenimi glasbenimi sopotniki – Matevžem Kolencem, Polono Janežič, Jeleno Ždrale in Blažem Celarcem, s pomočjo katerih je nastal album Konec sveta vedno pride nenapovedano. Kot avtor glasbe za gledališče je med drugim sodeloval z Janezom Janšo, Branetom Potočanom, Edwardom Clugom, Valentino Turcu, Tatjano Peršuh, Tomažem Štruclom, Juretom Novakom in Maretom Bulcem.
Spletna stran:
www.myspace.com/naratbostjan www.facebook.com/narat.bostjan.fanpage
LEON MATEK
Leon Matek je kantavtor in filmski ustvarjalec. Na domačem glasbenem prizorišču je prisoten že iz časov skupine Prepozno za krokodile, ki je delovala že v 80. letih. Sredi 90. je z Mirkom Seškom ustanovil legendarno skupino Juhej in Vuhmepiš, s katero je posnel tri albume – Spohane viže 1997; V rož’cah 2001) ter Med dvema ognjema 1999, ki je prejel Zlatega petelina za najboljši folk/etno album leta. Od leta 2003 do 2006 je s harmonikašico Minko Đonlić muziciral v duetu LeonzMinko. V zadnjih letih se posveča predvsem samostojnemu kantavtorskem ustvarjanju, katerega plod sta kritiško cenjena albuma – Zrno (2008) in Most (2011). V svoji glasbi se spogleduje z raznolikimi tradicionalnimi ritmi in melodijami (igra tudi na saz), z ljubezensko liriko in tudi družbeno kritiko, ki jih prevaja v sodobne urbane kontekste.
Spletna stran:
www.myspace.com/leonmatek, www.facebook.com/leon.matek.5
Leon bo 25.8. nastopil na Festivalu akustične glasbe v Grižah pri Žalcu.
ANDRAŽ POLIČ
Andraž Polič je pesnik, glasbenik, skladatelj in igralec. Od leta 1992 je ustvaril glasbo za več kot deset gledaliških predstav doma in v tujini ter za nekatere filme. Leta 2002 je ustanovil elektro-akustično skupino Hamlet express, ki temelji na njegovih besedilih ter avtorski glasbi anarho šansona in je do danes izdala tri albume (Moje mesto, 2003; Libanonski tango, 2005; Živi, 2011). Kot vokalist sodeluje pri projektu Odpeti, v Pragi pa nastopa v duetu Duo La Boheme z Natašo Burger ter v jazz kvartetu Anima. 2010 je uglasbil pesmi Esada Babačića in skupaj z njim ustanovil ekoglasbeno komuno Via poetica. Objavil je že enajst pesniških zbirk, njegove pesmi pa so prevedene v mnoge tuje jezike. Živi in ustvarja v Ljubljani in Pragi.
Spletna stran: www.myspace.com/hamletexpress
To poletje ga lahko ujamete na koncertih doma in v tujini – julija v Vodnikovi domačiji ter v Škucu (27.8.), 1. septembra na Krka festivalu (z Via poetica), 19. 9. pa bo s Hamlet Express gostoval v oddaji Izštekani na Valu 202. Avgusta bo z duom La Boheme koncertiral na Češkem in Poljskem.
MARKO GROBLER
Marko Grobler je anglist, germanst in glasbenik. Leta 1999 je ustanovil skupino Ezl ek s katero je izdal CD Hitim zgubljen skoz’ mesto, po razpadu skupine nadaljuje samostojno glasbeno pot. Trikrat je nastopil na Kantfestu in prejel 1., 2. in 3. nagrado. Sodeloval je s pesnikom in pisateljem Ferijem Lainščkom. Plod tega sodelovanja je monografija o Prekmurju in zgoščenka z naslovom Občutek za veter. Ustvaril je glasbo za lutkovno igro Dušana Šarotarja Mali Ribič in prispeval glasbo za dokumentarni film Občutek za veter režiserke Maje Weis ter za film Mariborska dvorišča. Aprila 2011 je izdal prvo samostojno zgoščenko z naslovom Iz dneva v dan pri založbi Celinka. Nastopa na različnih festivalih in koncertnih prizoriščih (Festival Lent, Godi bodi, Musica, Carniola, Globoka grla, festival Šansona, La vie en Rose).
Spletna stran: www.markogrobler.com
Marka Groblerja to poletje lahko slišite na festivalu Lent (4.7. – Jurčkov Oder), dan kasneje v Žalcu (atrij Savinove hiše), 24. avgusta pa v Grižah pri Žalcu na Festivalu akustične glasbe – FAG.
