z Goranom Šalamonom
V novi 5ki sedem razmišljujočih glav iz vrst glasbenikov, glasbenih poznavalcev in kritikov premleva pet muzičnih misli renomiranih glasbenikov, producentov, literatov, filozofov, sociologov – od Gustava Mahlerja, Igorja Stravinskega do Milesa Davisa, Franka Zappe, Johna Lennona, Theodorja Adorna, Jacquesa Attalija in mnogih drugih. Četrti »muskomiselc« je Goran Šalamon – pevec skupine Demolition Group.
Goran Šalamon – glasbenik, filmski igralec, pevec, pesnik in konec koncev tudi gradbeni inženir, je v domačih logih sicer najbolj prepoznaven kot frontman skupine Demolition group. V glasbene vode se je potunkal v začetku osemdesetih let v brežiški skupini Gast’rbajtr’s (se spomnite slovitega komada Japanci rade za nas?), iz katere se je leta 1985 izlevila Demolition Group. Nenehno eksperimentiranje znotraj raznolikih žanrskih zvrsti, koncertne turneje po Evropi ter podpis pogodbe z italijansko založbo Cruisin’hiara je Demolitione leta 1988 pripeljal celo do nastopa na festivalu v San Remu. Po številnih uspehih v tujini so za slabo desetletje poniknili in se vrnili s ploščo Neoevangelij (1998) ter celovečernim filmom Temni angeli usode, za katero je Šalamon napisal scenarij, igral eno od glavnih vlog in zapel v duetu s Heleno Blagne. Po desetletnem zatišju, ki je sledila izdaji Bič Luč + Upanje, pa so lansko leto silovito udarili s ploščo Planet starcev, ki ostro kot britev zareže v drobovje našega časa. Goran je njegov glas – prodoren in brezkompromisen. Kot se za tak čas spodobi.
Umetnost je ustvariti nekaj iz niča in to prodati. (Frank Zappa)
Zelo kompleksna izjava. In če je kompleksna verjetno kaže na to, da je umetnost.
Je zabavna in se dobro sliši. Če skušamo izjavo prebrati kot definicijo umetnosti, potem enači umetnost z bogom. Tudi on je ustvaril nekaj iz niča. No, ne nekaj – pravzaprav vse. Morda pa je ne enači z bogom, ampak jo celo postavlja v izrazito podrejeni položaj v primerjavi z bogom (nekaj proti vsemu). Glede izkupička prodaje nečesa, kar je sad umetniške ali božje stvaritve ali zgolj razlage božje stvaritve pa primerjava tako ali tako ni smiselna. Če jo razumemo v smislu, da je dobro prodati nič veščina, ki jo lahko razglasimo za umetnost, ne kaže na neko posebno spoštovanje do umetnosti. Vse, kar nam ponuja, s čemer nas lahko izpolni umetnost, ni vredno nič bolj kot zadovoljstvo ob nategu bleferskega zaslužkarstva. Umetnosti gospod Zappa ni imel ravno v čislih. Prodajanje ustvarjenega pa malo bolj. Tudi če bi bilo tako, ni bilo slabo, niti zoprno.
Nikoli nisem napisal politične pesmi. Pesmi ne morejo rešiti sveta. To sem že dal skozi. (Bob Dylan)
Če Bob misli politiko kot prepričevanje, kot delovanje namenjeno izključno v lastno korist oziroma korist skupine ljudi, od katerih lahko potegneš kakšno korist zase, potem tudi Demolition Group (DG) niso nikoli napisali politične pesmi. Če misli, da je politična pesem tista, ki neposredno agitira za politične stranke, za verstva in verovanja, za kakšne druge, predvsem izključujoče ideje in ideologije, jih pri DG (upam, da ne živim v zmoti), tudi ni. Če pa predpostavim, da so pesmi skozi katere izpostaviš pogled ali podaš občutenje, ki ni povsem usklajeno s tem, kar nam poskušajo vsiliti kot edini in pravilen pogled, ki pelje srečnemu in zadovoljnemu življenju, ki ne služi izključno omamljanju z brezskrbnimi užitki, potem lahko razmišljam o – recimo temu – »politični« pesmi. Takih je pri DG kar nekaj, pa tudi pri Dylanu bi se jih našlo. Da pa pesmi ne morejo rešiti sveta, smo seveda tudi DG dali skozi. Ne rešiti, tudi spremenijo ga težko. Če so »politične« in ne zgolj zabavne, potem tega niti ne morejo doseči; ne zanimajo tako širokega kroga poslušalcev, da bi ganile kritično maso ljudi, ki bi lahko karkoli spremenila. V današnjem času niti ne vem, kaj je tisto, kar bi lahko premaknilo ljudi k delovanju za spremembe.
Ali pomeni to, ali pomeni ono, to je vse, kar hočejo ljudje vedeti. Naj se jebejo! Odgovoril bom tako, kot vsak spodoben pesnik, če bi ga kdo drznil vprašati, naj analizira svoje pesmi – Dragi moj, če vidiš, potem obstaja! (Freddie Mercury)
Mika me, da bi komentiral to izjavo, hkrati pa mi je jasno, da če se je lotim, padem direktno v njeno past. Z njo se popolnoma strinjam. Imel sem to srečo, da mi v tridesetih letih DG tega ni bilo potrebno početi praktično nikoli (OK, nisem Freddie Mercury). Dodal bi le – če ne vidiš, ti tudi jaz ne morem pomagati. Kako opisati in naslikati stotine slik, ki v urah in nočeh švigajo ali obležijo v glavi, da pustijo medle ali jasne sledi v besedah, zaporedju in ritmu, kot so na koncu v besedilu? Nemogoče se je spomniti vseh, nemogoče izluščiti katere so tiste, ki so pustile najgloblje sledi. Izpostaviti eno ali dve ali tri je nepravično do vseh ostalih. Krivično tudi do vseh ostalih, ki pesmi poslušajo, je izpostaviti eno, ki jo morda sam sploh ni opazil in s tem pohoditi tiste, ki so zanj zasijale najbolj izrazito. Če celotno besedilo ne temelji samo na eni sliki, je bolje, da se tega ne lotevaš. Če pa, potem pa verjetno dodatna analiza niti ni potrebna.
Včasih moraš dolgo igrati, da lahko igraš tako, kot ti sam. (Miles Davis)
Ljudje smo različni. Lahko velja tudi obratno. Pri DG je bilo vedno obratno. Najboljše ideje so bile hitre, včasih celo hipne, brez dolgega preigravanja. Delno je način, kako ujeti dobro idejo, torej odvisen od človeka in verjetno tudi od drugih dejavnikov – glasbenega znanja, časa, ki ga lahko posvetiš glasbi, igranju. Niti približno nisem tisti, ki bi lahko presojal besede Milesa Davisa. Mi tudi nikoli ne bi padlo na pamet, če ne bi bilo tega intervjuja. Je pač delal drugačno glasbo. Hitro, jezno, glasno glasbo delaš najlažje v hipnih impulzih, za razmišljanje rabiš daljši čas. Ni pravila. No, malo lažem. Glasbo DG resda delamo impulzivno, besedila pa nato nastajajo, dolgo, zelo dolgo.
Ali igraš to, kar narediš, tako kot ti sam? Ne vem. Če si s tem zadovoljen in če si upaš s tem pred ljudi, ne samo ali predvsem iz preračunljivosti, potem verjetno v veliki meri igraš tako, kot ti sam. Ali vsaj živiš v tem prepričanju podobni iluziji.
Rock’n’roll glasba – glasba svobode plaši ljudi in sprošča vse mogoče mehanizme konzervativne obrambe. (Salman Rushdie)
Ne vem, koliko je ta izjava stara, kdaj in v katerem obdobju življenja Salmana Rushdija je bila izrečena. Morda je bila (ali je še) aktualna za Iran, za moderni zahodni svet pa zagotovo ne drži. Ne drži za rock’n’roll v celoti. Ali je za ta del sveta pred leti držala bolj kot danes nisem prepričan, čeprav se mi v mejah mojega vedenja zdi, da je morda včasih malo bolj kot danes. Verjetno se mi to zdi predvsem zato, ker sem sedaj star človek. Nasplošno je sama forma rock’n’roll komada konzervativna. Nič drugačna od vsake druge zabavne (narodnozabavne) pesmi. Nekje od tri do pet minut, malo kitice pa malo refrena, podobni inštrumenti, samo malo drugače producirani. Če dodamo še težnjo po komercialni uspešnosti, potem postane popolnoma konzervativna. Predstavlja, reklamira in prodaja se na enak način kot ostala zabavna glasba. Če še ostanemo pri isti težnji – tako kot vsa ostala zabavna glasba ne sme biti moteča povprečnemu radijskemu poslušalcu (ne sme sprožati mehanizmov konzervativne obrambe). Če vse to seštejemo, ostane bore malo svobode za rock’n’roll, ki seže do širokega kroga občinstva. Obstajajo glasbeniki in glasba, ki se požvižga na vse zgoraj našteto. Obstaja, je in bo obstajala v vseh obdobjih. To je glasba svobode, ki sprošča mehanizme konzervativne obrambe. Ne vem pa, če v današnjem času ravno najbolj sliši na ime rock’n’roll.
