Bruce Springsteen sreča Joeya Ramona v Asbury Parku, New Jersey. Taisti večer spiše Hungry Heart, pesem, namenjeno Joeyjevemu bendu The Ramones, a jo po premisleku (in nasvetu) obdrži in objavi kot prvo malo ploščo z albuma The River (1980). Tom Waits spiše pesem I Don’t Wanna Grow Up. Posname jo leta 1992 za album Bone Machine, čez tri leta pa se znajde na albumu Adios Amigos! zasedbe The Ramones. Joey Ramone umre v letu 2001. Februarja 2012 Steven van Zandt spiše spremno besedo k drugemu solističnemu albumu Joeyja Ramona, ki je, kot prvi, izdan posmrtno. Pesmi zanj nastanejo med letoma 1977-2000.
Ramonesi so nastali po podobni identitetni liniji kot pozneje Traveling Wilburys – s privzemom novih »identitet« so ustvarili koherentno celoto, ki je predvsem na prvih štirih albumih brezkompromisno žgala svojo različico punk’n’rocka. Joey Ramone (rojen Jeffry Ross Hyman) je bil ves čas ena ključnih osebnosti pri oblikovanju identitete benda, sicer sam globoko zakoreninjen v zgodovini rokenrola in sopotnih zvrsti (The Beatles, The Who, The Stooges, spectorjevske dekliške zasedbe iz šestdesetih …), kar se pozna tudi na drugem solističnem, takisto posmrtnem albumu, ki je izšel pred kratkim. Kakih resnih presežkov ni iskati, album je bolj ali manj zgolj arhiv preostalih solističnih posnetkov, ki jih je Joey Ramone ustvaril kot samostojna glasbena osebnost, a kam zelo daleč od temeljev glasbe Ramonesov se ni podajal; na albumu je celo nekakšen »odpev« v obliki dveh novih solo izvedb že posnetih pesmi Ramonesov (Life’s A Gas, Merry Christmas (I Don’t Want To Fight Tonight)).
Album se večinoma sprehaja med bolj ali manj navdihnjenimi klišeji rokenrola, od »himničnih« pesmi (Rock’n’Roll Is The Answer), rokenrola kot zabave (Party Line), preko punkovske deziluzije (What Did I Do To Deserve You) do »identitetnih« pravoverno rockovskih vprašanj (Seven Days Of Gloom). Slednja pesem je po mnenju avtorja tega zapisa tudi najboljša na albumu, ponekod nekoliko tompettyjevska, s svojim uvodnim kvartetom »Seven days of gloom / here in my room / if it wasn’t for Stooges / my life would be doomed« povzema tudi siceršnjo držo Joeyja Ramona in njegovih sotrudnikov; zasedba, ki je pomagala glasbeno oblikovati te pesmi, sega vse od, med drugimi, že omenjenega Stevena van Zandta in Joan Jett, do Richieja Ramona, Joeyjevega brata Mickeya Leigha, Holly Beth Vincent in posameznih članov zasedbe Cheap Trick.
Joey Ramone na posnetkih pričujočega albuma poplača tudi precej osebnih dolgov – od ode New Yorku (New York City) do countryjevsko-rockerske imagerije vlaka (Waiting For That Railroad), ki ima korenine v gospelu in bluesu. Krog je sklenjen in potovanje se lahko začne znova.
