z N’tokom
V novi 5ki sedem razmišljujočih glav iz vrst glasbenikov, glasbenih poznavalcev in kritikov premleva pet muzičnih misli renomiranih glasbenikov, producentov, literatov, filozofov, sociologov – od Gustava Mahlerja, Igorja Stravinskega do Milesa Davisa, Franka Zappe, Johna Lennona, Theodorja Adorna, Jacquesa Attalija in mnogih drugih. Kot petega razmišljujočega glasbenika gostimo N’toka.
Miha Blažič alias N’toko je na svojo glasbeno pot stopil pred več kot desetletjem in sicer sprva zgolj kot vokalist kolektiva Moveknowledgement, po zmagi na prvem slovenskem freestyle tekmovanju leta 2001 (titulo prvaka v freestylu je ubranil še leta 2003) pa je začel delovati tudi kot solo izvajalec. S prvencem Cesarjeva nova podoba (2003), ki so mu sledili Dobrodelni koncert ob koncu sveta (2005), Elixiryproslam (2007, EP), in še posebej s ploščama iz leta 2010 – Ex Shanti/Future Shanti ter kritiško cenjeno Parado ljubezni si je utrdil sloves glasbenika, ki premišljeno in inovativno nadgrajuje rapersko formo ter se hkrati smelo loteva ekskurzov v polje elektronskih plesnih muzik, pa tudi rocka in svobodne improvizirane godbe. S svojimi družbeno kritičnimi in angažiranimi besedili si je pridobil veliko privržencev tako v hip-hop krogih kot tudi med ljubitelji drugih alternativnih žanrov. Trenutno je njegovo glasbeno delovanje razpeto med Slovenijo in Japonsko.
Glasba je tvoja lastna izkušnja, so tvoje misli, tvoja modrost. Če tega ne živiš, potem ne bo prišlo iz tvojega roga. (Charlie Parker)
Težko bi ta recept pripisal vsem glasbenikom na svetu, morda bi lahko celo rekli, da v različnih merah velja za različne žanre. Vsekakor pa so glasbenikove življenske izkušnje pomemben faktor pri njegovem ustvarjanju ali pa je njihovo ustvarjanje faktor, ki odloča kakšne življenske izkušnje bodo imeli. Denimo, da so ljudje, ki so nagnjeni k bolj ognjeviti glasbi tudi nagnjeni k bolj ognjevitemu načinu življenja. Manj verjetno je, da bo izvajalec klasične glasbe stremel k rock’n’roll lifestyle-u. To pa seveda ne pomeni, da je njegova glasba slabša ali manj pristna, tako kot ne moremo reči, da je spokojnejše in mirnejše življenje manj vredno od divje avanturističnega. Osebno me k ustvarjanju vedno »prisilijo« doživetja, spoznanja in ideje, ki jih dobim med potovanji in bolj kaotičnimi obdobji življenja. Ne trdim pa, da so ta edini pogoj za nastanek dobre glasbe, saj so nekateri izmed mojih najljubših glasbenikov stari komaj 20 let in v življenju niso doživeli kaj dosti, pa me kljub temu nagovorijo in ganejo. Charlie Parker je gotovo meril na glasbenike, ki so želeli igrati tako kot on, a niso imeli niti kančka njegovih življenskih izkušenj, ki bi dale takšnemu igranju kredibilnost. Gre torej za vprašanje verodostojnosti izražanja. Nekaj je, če je tvoja glasba izraz tvoje osebnosti, drugo pa, če posnemaš nekaj zato, da bi nadomestil pomanjkanje te. Problem torej nastane, ko se glasbenik vede, kot da ima izkušnje, ki jih v resnici ni nima, uporablja misli, ki niso njegove in nasploh hoče biti več, kot je.
Ne igraj glasbe zato, da bi proslavil sebe. Da bi proslavil glasbo, moraš iti stran od sebe. Odpovej se egu in pusti glasbi, da je pomembnejša od tebe. (Dan Haerle)
Pogosto dobim občutek, da ne ustvarjam glasbe, ampak se ji med ustvarjanjem poskušam »umakniti« s poti. S tem nočem reči, da se počutim kot »orodje v božjih rokah« ali kaj podobno pretencioznega, ampak enostavno opažam, da moje osebne želje in razmišljanja ovirajo spontanost kreativnega procesa. Pesem se piše sama, takoj ko jo poskušam ukrojiti po svojih trenutnih merilih, jo zmaličim in ji odvzamem sproščenost. Pogosto med branjem kake knjige doživljam, da je avtor ves čas v napoto zgodbi, ki nikakor ne steče zato, ker hoče ta ves čas razkazovati svoje pisateljske veščine. Pri dobri knjigi pa se prisotnosti pisatelja sploh ne zavedaš, kot da bi zgodba obstajala sama zase. Zadnje leto ustvarjanja sem občutil kot boj med mojim egom in intuicijo. Sam sem hotel narediti nekaj, glasba, ki se je rojevala, pa je zgledala povsem drugače. Zato sem jo spreminjal v nedogled, dokler ni postala povsem brezoblična in nezanimiva. Dolgo je trajalo, da sem se začel zavedati, da vse stvari, ki jih smatram kot dobre, nastanejo brez drugega cilja kot je ta, da obstajajo. Nekateri glasbeniki so morda dobri obrtniki in znajo po čisto racionalni poti ustvariti nekaj presežnega, sam pa lahko delam le intuitivno in upam, da bo končni rezultat dober. Za to pa ne smem gojiti nobenih pričakovanj ali vplesti svoje osebne preference. Pa še nekaj: besedila, ki govorijo o avtorjevih dolgočasnih čustvih se mi zdijo pretenciozna in zlajnana.
Umetnik na koncertu ne bi smel zahtevati vstopnine, ampak bi moral občinstvo ob koncu pozvati, naj plačajo, kolikor želijo. Glede na nabrano vsoto bi presodil, kaj si svet misli o njem. Na ta način bi imeli manj povprečnih koncertov. (Kit Coleman)
S tem citatom se nikakor ne strinjam. Mislim, da sodobna zgodovina kaže ravno nasprotno: manj kot rabijo poslušalci plačati za glasbo, manj jo cenijo. In če lahko izbirajo koliko bodo plačali, potem jih 99% najraje ne bi nič plačalo. Povprečnih koncertov lahko vsak dan vidimo na pretek, tako tistih z visokimi vstopninami v velikih dvoranah, kot tudi zastonjskimi v zakajenih luknjah pred maloštevilčnim občinstvom. Zato žal ne morem potegniti vzporednice med kvaliteto nastopa in navdušenjem občinstva. Ljudje najpogosteje cenijo tisto, kar jim priporočajo glasbene avtoritete, pa naj bodo to poznavalski novinarji, uveljavljene založbe ali mainstream mediji. Na koncertu bodo uživali zato, ker jim je nekdo povedal, da je to nekaj dobrega in ne zato, ker bi sami prišli do takšnega zaključka. To vedno znova doživljam kot izvajalec in tudi kot organizator koncertov. V kolikor promotorju uspe ustvariti »hype« okoli določenega dogodka, se bodo ljudje borili za vstopnice, na koncertu bo vladalo dobro vzdušje in izvajalec bo izpadel kot zvezda, saj so ga občinstvu kot takšnega predstavili ljudje, ki vejo več o teh stvareh. Isti izvajalec bo v primeru slabše promocije lahko nastopil v praznem klubu z medlim odzivom in nihče ne bo govoril o njem. S tem ne trdim, da bi morali biti koncerti dražji ali da bi publika morala biti drugačna. Trdim le, da je kvaliteta glasbenikovega nastopa odvisna predvsem od njegove lastne motiviranosti in znanja, odobravanje publike pa predvsem od motiviranosti in znanja promotorjev.
Pekel je poln glasbenih amaterjev. (George Bernard Shaw)
Tema glasbenega amaterstva postaja vse bolj aktualna, saj živimo v dobi popolne demokratizacije glasbe. Ustvarjalci muzike so bili nekoč posebna kasta ljudi; kasta, v katero si vstopil šele potem, ko si vložil dovolj truda, časa in denarja, saj si poleg glasbenih veščin za delovanje potreboval tudi dostop do dragih studiev in še dražjih medijskih hiš. Danes je vsak lastnik računalnika z dostopom do interneta lahko glasbenik, producent, založnik in promotor, zato se je pojem »elitnosti« glasbenikov v veliki meri razblinil. V zraku pa je ostalo vprašanje ali je to dobro ali slabo? Stara generacija glasbenikov, ki so navajeni na tradicionalno obliko delovanja (»jaz sem ustvarjalec, ki dela nekaj, kar poslušalci ne morejo, zato mi plačujejo za moje stvaritve«), se seveda težko soočijo z novo situacijo, v kateri so njihove veščine postale manj vredne. Težko jih gledam, tako kot vse predstavnike izumirajočih obrti, ki se sklicujejo na vrednote »dobrih starih časov«. Na drugi strani je nastalo morje amaterjev, ki eden čez drugega kličejo po pozornosti in upajo, da bodo njihovi pol-izdelki doživeli vsaj 5 minut slave. Dobili so možnost članstva v tem »elitnem« klubu glasbenikov, ki pa ravno zaradi njihove prisotnosti ni več eliten. Ustvarjanje glasbe je tako izgubilo velik del svojega pomena (podoben pojav kot ga lahko opazujemo pri fotografiji, oblikovanju, filmu, modi…). Paradoks pa vidim v tem, da so velikokrat ravno amaterji tisti, ki spodbudijo napredek, saj jih ne omejujejo ne institucije ne tradicija. Z omejenim znanjem in sredstvi nastanejo nove oblike izražanja in brez amaterskih umetnikov bi bil svet prikrajšan za nekaj velikih mojstrovin. Morda je resnična težava le v tem, da bo v poplavi neuspelih poskusov umetnosti veliko teh mojstrovin spregledanih.
Glasba je zelo težak inštrument. (Vido Musso)
Če me kaj na svetu iritira, so to virtuozni inštrumentalisti. Le majhen promil glasbenikov, ki so vložili veliko truda v tehniko igranja določenega inštrumenta, ima v glavi še dovolj prostora za poslušanje glasbe kot celote. Morda je to predsodek, ki izvira iz tega, da me tehnični vidik nastajanja glasbe ni nikoli zanimal in se moram določene stvari naučiti zgolj zato, da bi lahko delal glasbo. To učenje bi najraje kar preskočil. Drug predsodek, ki ga imam do spretnih inštrumentalistov izvira iz tega, da so to pogosto zelo nesenzibilni, nekultivirani ljudje. Američani bi jim rekli »bros«. Zanimajo jih pivo, bejbe in njihov inštrument. V tem vrstnem redu. Inštrument je največkrat orodje s katerim lažje prideš do piva in bejb. Moji predsodki so še večji, kadar slišim albume raznih virtuozov in zvenijo kot govor nekoga, ki ima izjemen vokabular, a besed ne zna povezati v stavke, ki bi imeli vsebino. »Frnikula, ortoped, seizmografski premik, radiološki inštitut, pleistocen, neoliberalizem, triatlon, otorinolaringologija, samovžig, serpentina, buržoaz…« Vsak bi najbrž bolj užival v družbi 3-letnega otroka, ki bi znal svoj stokrat manjši vokabular uporabljati bolj smiselno. In raje imamo dva smiselno uporabljena akorda kot dvajset njih. Glasba je morda najtežji inštrument ravno zato, ker je najlažji. Znajdeš se pred izzivom, kako z vokabularjem odraslega človeka povedati nekaj tako jasno in izčiščeno kot otrok.
