z Lenartom Krečičem
V novi 5ki razmišljujoče glave iz vrst glasbenikov, glasbenih poznavalcev in kritikov premlevajo pet muzičnih misli renomiranih glasbenikov, producentov, literatov, filozofov, sociologov – od Gustava Mahlerja, Igorja Stravinskega do Milesa Davisa, Franka Zappe, Johna Lennona, Theodorja Adorna, Jacquesa Attalija in mnogih drugih. Desetič je gostujoče pero vzel v roke džezovski saksofonist in skladatelj Lenart Krečič.
Lenart Krečič je saksofonist, aranžer, skladatelj in fizik. Svojo glasbeno pot je pričel ob klavirju, vendar ga je v zgodnjih najstniških letih zamenjal za saksofon. Kot obetaven tenor saksofonist je po končnani srednji glasbeni šoli muziciral po Evropi, leta 2003 pa ga je študijska pot zanesla v meko jazza, v New York, kjer je kasneje diplomiral (The New School for Jazz and Contemporary Music) ter magistriral (New York University). Študiral, nastopal in snemal je s številnimi svetovno znanimi muzičisti kot so John Purcell, Billy Harper, Reggie Workman, Joe Lovano, Chris Potter, John Scofield, Kenny Werner, Gerry Hemingway, Don Friedman, Matthew Garrison, Kenny Davis itd. Piše glasbo za zelo raznolike glasbene sestave – od komornih skupin do big bandov, celo za dokumentarne filme. Leta 2010 je izdal kritiško odmeven prvenec Chain of Sounds, kjer je sodeloval z basistom Kennyjem Davisom, Chrisom Potterjem in Marcusom Gilmorjem. Leta 2011 se je vrnil v Slovenijo in posnel dve plošči, ki bosta izšli v začetku naslednjega leta: Almost Blue s Petrom Miheličem v Sloveniji ter Ode To Heroes, ki jo je z džezovsko vokalistko Thano Alexo in bobnarjem Antoniom Sanchezom posnel v New Yorku.
Vsak lahko zakomplicira preprosto stvar. Ustvarjalnost je v tem, da skušaš poenostaviti tisto, kar je zakomplicirano. (Charles Mingus)
Mislim, da bi se dandanes mnogo skladateljev moralo zavedati tega citata, vključno z mano. Sam se sicer v zadnjem času vse bolj zavedam, da kompliciranje v večini primerov ne da skladbi tisto, kar naj bi ti glasba dala. Zadnja leta sem dobil občutek, da se na glasbeni sceni že kar tekmuje, koliko znanja bo kak skladatelj pokazal in kako bo stvar zakompliciral, da noben poslušalec ne bo mogel ugotoviti, kakšen je taktovski način ali pa kakšne povezave imajo akordi ali pa kakšne akorde sploh uporablja. Zdi se, da je kompliciranje in šopirjenje z znanjem v glasbi postalo merilo za kvaliteto. Vendar to zame ni glasba in tudi umetnost ne. Umetnost ni nikoli zgolj stvar intelekta. S tem nočem odvračati ljudi od tega, da bi bili študiozni. Daleč od tega! Vsako znanje je vedno dobrodošlo in potrebno, saj mora vsak umetnik raziskati svoje področje, da sploh ve, kaj počne. Dandanes obstaja kopica računalniških programov, ki naredijo celo skladbe namesto tebe ali pa izpišejo kar zaigraš na klaviaturo, pa to lahko pomeni, da zgolj mlatiš po tipkovnici, da se prikaže nekaj not in potem to prodaš kot veleumetnost. Mislim, da ne potrebujem nikomur posebej razlagati, da to ni umetnost.
Sem pa z leti ugotovil, kako neverjetne so lahko enostavne skladbe, velikokrat napisane v parih vrsticah. To ne pomeni, da morajo biti konzervativne, so le enostavne. Take skladbe tudi improvizatorju dopuščajo mnogo več izraznega in čustvenega prostora, torej tistega, kar je za glasbo bistveno –
ustva in ljubezen. Nekoč sem predvajal svojemu profesorju saksofona neko izjemno nečustveno in tehnično glasbo. Njegov odgovor je bil: »Ampak saj v tej glasbi ni nič ljubezni. V čem je torej smisel?«
Da povzamem – kompliciranje in razkazovanje glasbenega znanja nikakor ni merilo ali pogoj za dobro skladbo. Prav tako vsaka otroška pesmica ne velja za višek umetnosti. Dobra skladba naj bo napojena s čustvi, naj ima smisel in naj odpira izvajalcem nova obzorja improvizacije, saj bodo tako skladbo še izboljšali in jo hkrati približali poslušalcem. Kompliciranje zaradi kompliciranja bo zadeve samo spridilo.
Svoj inštrument se moraš dobro naučiti. Vaditi, vaditi in še enkrat vaditi. In potem ko prideš na oder, pozabi na vse našteto in samo pihaj. (Charlie Parker)
Tako je! Vsaka beseda tega citata je točno tam, kjer mora biti. Ko sem študiral fiziko v New Yorku, sem imel profesorja za matematiko, ki je na vsaki uri poudarjal: »Vaša naloga je, da se učite in delate! Vse ostalo je zapravljanje časa! In če ste mislili, da ste že dovolj naredili, delajte še bolj!« S tem nas je predvsem spodbujal k temu, da smo garali in pridno študirali, saj je to potreben pogoj za uspeh. Teh stavkov se velikokrat spomnim takrat, ko me popade lenoba. Delovni ljudje so namreč veliko bolj zadovoljni s svojim življenjem in tudi drugim so radi v pomoč.
V glasbi je ravno tako. Vaditi je potrebno, da človek napreduje, išče in potem ustvarja. Z ustvarjanjem lahko narediš nekaj novega. Ko človek vadi, naj to počne disciplinirano in zbrano. Ena ura zbrane vadbe koristi stokrat več kot pet ur nezbrane vadbe. V bistvu pet ur nezbrane in neurejene vadbe lahko celo škodi, saj polni podzavest z nenatančnim, raztresenim igranjem. Velikokrat sem bil priča kakim avantgardnim koncertom, kjer so instrumentalisti piskali, skovikali in tolkli po inštrumentih, s čimer so predvsem skušali zakriti vse ure nevadenja v preteklosti. Da se ne bomo narobe razumeli – seveda sem bil tudi na dobrih avantgardnih koncertih, kjer so ljudje res vedeli kaj delajo.
Sicer pod vadbo ne štejem le vadbe inštrumenta, ampak tudi vadbo v skupini z drugimi glasbeniki in poslušanje glasbe. Govorim o resničnem poslušanju in ne o mimobežnem poslušanju glasbe na radiu, medtem ko bereš knjigo ali pomivaš posodo. Vadenje mora biti vedno zbrano, ne glede na vrsto vadbe.
Pri inštrumentih je pač tako – če ne napreduješ, nazaduješ. Zato je resnično pomembno kako človek vadi. Vendar vadba ni vse. Treba je tudi živeti življenje in živeti glasbo – jo raziskovati, dihati, čutiti itd. Potem pa prideš na oder, pozabiš vse vaje in se predaš trenutku. Tudi za to je potrebna vaja in kdor zna to najbolje, je zame najboljši improvizator.
Jazz je neprekinjeno pulziranje zdajšnjega trenutka. (Pat Martino)
Ta citat je v bistvu zaključek prejšnjega. Namreč, bistveno za vsakega improvizatorja je to, da je na odru spontan. Naj bodo vaje, ki jih je delal, še tako intelektualno zahtevne, na odru za to ni časa. Zavest improvizatorja mora biti vklopljena le toliko, da se zaveda sebe, da se ne izgubi v skladbi in da sliši, kaj se okrog njega dogaja. Ostalo je stvar srca. Ideje naj bodo na odru zaigrane iz srca in v tistem trenutku. To je bistvo improvizacije, kar pa ni majhen zalogaj. Danes je namreč na voljo toliko informacij, da improvizator ne ve več, česa bi se lotil. Če se improvizator med vadbo polni s preveč informacijami, kasneje ne more jasno odigrati, kar želi, poleg tega pa tudi nenehno razmišlja, kaj bi zaigral, saj ima na voljo ogromno možnosti. Improvizacija tako lahko postane sad intelekta in predhodno naštudiranih fraz, kar pa ni več prava improvizacija. Poleg tega glasba izgubi čustveni naboj, ker ne izhaja več iz srca, pač pa iz intelekta.
Pomembno je, da improvizator tudi pri izbiri vaj sledi svojemu občutku, vadi zadeve, ki so mu všeč in jih zvadi do potankosti. Na odru bo potem igral toliko bolje, saj bodo te ideje – ali pa njihova kombinacija – privrele na površje spontano in resnično zazvenele. Takšno, intuitivno igranje daje vsakemu improvizatorju svojstven stil. Svoj stil si lahko ustvari tudi umetno, tako da se čisto razumsko odloči za določen način igranja, vendar to potem ni pristno. Vsak improvizator mora slediti tistemu, kar mu je zares všeč in kar zares čuti, stil se bo namreč na podlagi tega izoblikoval sam. Ker je danes veliko vrst glasbe, mora delati selekcijo tega, kar bo vadil. Živimo namreč premalo časa, da bi zvadili vse, kar obstaja.
Vsaka improvizacija pa mora biti stvar trenutka. To sicer ne pomeni, da zaigraš čisto vse, kar ti pade na pamet, saj se včasih naenkrat zvrsti več fraz naenkrat in nekatere čutiš bolj kot druge, tako da je treba tudi med temi vedno izbrati tisto, ki ti je v danem trenutku najljubša. To zna pa najbolje narediti intuicija.
Ideja je pomembnejša od načina, v katerem skušaš igrati. (Ornette Coleman)
Ta citat podpira moj zgoraj omenjeni odstavek o tem, kako se način (stil) igranja ustvari sam. Vsak improvizator mora namreč slediti svojemu srcu, ne intelektu. Intelekt je v tem primeru le orodje, ki ti pomaga doumeti, kaj je tisto, kar ti je tako všeč. Zakaj ti je to všeč, v večini primerov ne moremo izvedeti. Dejstvo je, da ti je pač všeč. To pa potem glasbeniku daje nov navdih, nove ideje. Inspiracija lahko pride samo od stvari, ki so ti všeč. Idejam, ki so rezultat negativnih izkušenj, bi raje rekel »konstruktivna provokacija«.
Kar se tiče edinstvenosti (unikatnosti) stila, mora biti tudi ta plod čustev in srca. Glasba, kot tudi vse ostale oblike umetnosti, morajo biti prvinske in naravne. Stila se ne da ustvariti na silo. Poznam celo glasbenike, ki imajo zelo nekvaliteten ton na svojem inštrumentu, z namenom, da jim bo to dalo edinstvenost in prepoznavnost. Edinstvenost morda, prepoznavnost celo tudi, ampak to samo po sebi ni pogoj za kvaliteto. Ton mora biti najprej dober, kvaliteten, zveneč, poln, potem se lahko pogovarjamo o edinstvenosti. To je podobno kot pri zgoraj opisanih »avantgardnih glasbenikih«, ki skrivajo svoje neznanje za piskanjem in izvajanjem raznoraznih »naprednih« tehnik na inštrumentih, medtem ko osnovnih tehnik ne obvladajo. Vsak inštrument je narejen z namenom, da se ga igra na nek pravilen način, zato se inštrumentov tudi učimo igrati. Tako so narejeni in temu je prilagojena tudi njihova akustika. Druge načine se da potem uporabljati na primer kot efekt, vendar je treba najprej znati igrati tako, kot določa inštrument. Tako je tudi pri edinstvenosti in prepoznavnosti. Bodite prepoznavni zaradi svoje kvalitete, ne zaradi svojih slabosti.
Vsekakor je pa treba slediti svojim idejam, v katere verjameš in ki so ti pri srcu. Tako lahko ustvariš svoj način, ne da bi se tega sploh zavedal.
Na živce mi gre, kadar skušajo ljudje analizirati jazz kot intelektualni teorem. To ni jazz! Jazz je občutje. (Bill Evans)
Še en citat, s katerim bi se težko bolj strinjal. Čeprav se je verjetno Bill Evans skliceval predvsem na glasbene analitike, ki so v njegovi glasbi iskali predvsem teoretične zanimivosti, velja to tudi za nekatere glasbenike. V začetku sem govoril o tem, kako dandanes skladatelji komplicirajo zadeve, da bi s tem zagotovili kvaliteto skladbe, češ: »Toliko znanja in teorije ima, večina niti ne ve, kaj vse je tu notri, torej mora biti kvalitetno«! Sicer obstaja možnost, da je to lahko dobra glasba, vendar izključno zaradi intelektualnega prispevka to vsekakor ne more biti. Glasba je občutje. To mora biti vodilo vsakega, ki dela glasbo. Tudi elektronska ali kakršna koli druga vrsta glasbe je lahko čustvena. Izvor sploh ni pomemben, pomembno je, da jo poslušalec začuti.
Tako sem tudi mnenja, da mora biti glasba predvsem za ljudi, ne zgolj za majhen krog glasbenikov ali celo sama sebi v namen. S tem ne mislim, da bi morali pisati komercialno glasbo, katere namen je predvsem denar, ampak da je glasba iskren izraz vsakega skladatelja posebej, hkrati pa dovolj enostavna, da jo marsikdo lahko čustveno dojame. Za čustveno dojemanje pa ni potrebno znanje. Čustva so prvinska, zato jih ni potrebno razlagati. Naredite glasbo, da jo bodo ljudje čutili, ne razumeli. Kdor čuti, ve. Vedeti je mnogo več kot razumeti.
