Nič kaj novega v deželi Danski s podnaslovom: posodobljena zgodba izpred desetih let. Takrat so Stonesi izdali kompilacijo 40 Licks na dveh cedejih, s katero so obeležili štiridesetletnico dela. Malo pozneje (2005) so nekaj voda razburkali s sploh ne slabim albumom A Bigger Bang, letos, ob petdesetletnici, pa postregli s še eno kompilacijo.
Res je, GRRR! je obsežnejša kot 40 Licks, v “normalni” izdaji je trojna, zastavljena pa nič kaj drugače: antologija uspešnic in nekaterih drugih legendarnih pesmi z nekaj novimi dodatki, ki trajajo približno pet minut, preden se razgubijo v rollingstonesovskem morju. Singl Doom And Gloom (http://www.youtube.com/watch?v=rPFGWVKXxm0&feature=relmfu) ni slaba pesem, udarna je, a hkrati zazveni generično, zlasti besedilno; Jagger in Richards se ne potrudita, pač pa, podobno kot to zdaj počne Springsteen, on in off od leta 1992, sestavita nekaj klišejev, ki naj zvenijo udarno. Videospot je zelo domiseln, morda je tudi zato škoda, da pesem ne zadene na čisto pravo struno. O One More Shot (http://www.youtube.com/watch?v=iecBKNWn6hc) lahko trdimo nekaj podobnega. Zareže, naslov naj bi bil poveden, glede na leta in energijo, ki jo še vedno premorejo, a kaj dlje od naslova ne pridejo. Je pa vse skupaj v redu za ohranjanje pravoverne rockerske religije; odprti G na petstrunski kitari je tisto, kar dandanes muziki manjka, če je nismo navajeni iskati pri indie založbah.
Verjetno je bilo po vsem pisanju, trudu okrog snemanj, po dogovorih in obljubah najlažje spet narediti kompilacijo, sploh ker smo brali, da so se Stonesi silno težko spravili v studio, tudi turnejo so preložili na 2013, vmes pa je izšlo nekaj (avto)biografij in arhivskih izdaj, ob katerih se cedijo sline, posebej ob filmu iz leta 1965 Charlie Is My Darling, ki je končno izšel tudi v super-deluxe različici in v katerem se Stonesi predstavijo na nastopih po Irski z vsem obveznim dodatnim materialom, ki ga absolutno morate videti. In poleg tega je tu še en film, Crossfire Hurricane.
Če že kupujemo GRRR!, sežemo nekolikanj globlje v žep in poiščemo zbirateljsko izdajo. Osemdeset uspešnic na štirih cedejih s knjigo, z dodatnim cedejem, ki prinaša IBC Demo Sessions, točneje: bluesovski udarec v petih delih, vinilnim dodatkom (petorna vinilna različica kompilacije in sedempalčni vinilni EP) in razglednicami; za otročad, bi dejali, a resno otročad, tako zbiralsko, ki rada da v žep nekaj več. Da ne bo pomote – pesmi so odlične, čeravno jih slišimo že kdovekolikič, se jih ne naveličamo. Nad projektom, se zdi, sicer ves čas nekolikanj visi tisti viteški meč, ki ga je fasal Mick in Keefova grenkoba ob taistem. A vsem govoru o generičnosti navkljub ostaja dejstvo, da so Stonesi živi in da še delajo nove stvari. Kakšne so, je za preostanek sveta očitno vesela drugotna skrb, pa tudi drži, kot smo nakazali že zgoraj, da imajo Stonesi na tak ali drugačen, kompilacijski ali déjà vu način, pri sedemdesetih kljub vsemu očitno povedati nekaj več kot instant kava, ki se tačas prodaja kot glasba na resničnostnih šovih.
